Pod najino vasico je bila vas Glavotok. Večina obiskovalcev rta zavije na zahodni del rta, kjer je popularen avtokamp, zanimivejši pa je južni, kjer stoji frančiškanski samostan. Med kolesarsko izvidnico, v zgodnjih jutranjih urah, sem sklenil, da bo to najina destinacija za vetrovni dan.
Dan je bil res lep, veter pa je preganjal oblačke po nebu. Vzela sva si čas in sprehod z objektivom je prinesel naslednji rezultat.
V zavetju sten samostana sv. Marije. Zgrajen nekje okoli leta 1500, hrani zavidljivo zbirko knjig v glagolici. Nekoč je bil center duhovnega življenja, predvsem prostor umika, razmišljanj in molitve. Danes v samostanu živita še dva brata.
Moj najljubši širokokotnik...
Svetilnik. Bojda tu pristaja ladjica, ki prevaža ljudi na Cres. Slednji je namreč otok v ozadju.
V skrajnem delu zaliva je skriti in vkopani pristan za čolne. Lahko bi rekli podzemna garaža za čolne. Ta primerek sestoji iz dveh prostorov, kjer so lahko na suhem popravljali ali prezimili manjši čolni.
Tako so se zaključili najini Krški dnevi. Najin zadnji dopust, ki sva ga preživela kot dvojica. Drugo leto, no, morda že to jesen, bo z nama na poti nov družinski član. Eva si bo pomoje oddahnila, ker kar na enkrat ne bo več glavni motiv mojih slik. Jaz pa sem tudi odkril, da se da iti na morje za več kot dva dni, in brez plezalne opreme... Morda bi se dalo preživeti tudi s samo enim kajakom...Morda...:)
