Sick as possible..

V teh dneh se spopadam z boleznimi. Ne, dobri Mihael, nisem se sprijaznil s tvojim mnenjem o moji psihi, sem prehlajen. Da pa stvar ne bi bila tako preprosta, sem si tako za čez, omislil še en virus. Po sobotnem obisku urgence in katastrofalnem krvnem testu, so me nafilali z antibiotiki, in danes sem že pripravljen, da grem zvečer na ferajn na sto pirov....;)
Le kaj me je v prejšnih tednih držalo pokonci....

Silvestovanje

Na nenavaden način, sem se skoraj vsilil na novoletni žur k Mateju. No, razen pretiravanja s hrano, je bilo prav noro. Punce so poskrbele za pecivo, ki v sredini tokrat ni bilo suho (ja, Tina:)), Matej pa nam je predstavil svoje znanje na temo alkoholizem. Za ostale podrobnosti, sem zavezan molčečnosti.
p.s. za kolege, ki letos niste bili z mano: Matjaž ima spet bebav nasmešek na obrazu;)

Zima, zima bela...

December nam je letos skoparil z snegom, nam je pa zato dodobra poledenil slapove. Tako me je ledoželjnost gnala na ledne ploskve. Kdor pozna mene in mojo vožnjo ve, da ljubim predvsem ledno vertikalo in ne toliko horizontalo. Izjema je drsališče pred Prešernovem gledališčem...

Za začetno uplezovanje sva se s Petrom zelo zgodaj zjutraj zakadila v Sinji slap, pa sta vseno bili pred nama dve navezi. Za nami pa jih je bilo toliko, da bi lahko imeli skupno turo. Ker mi slap ni prinesel kakšnega posebnega izziva, če seveda odštejem zmrzovanje na štantih, sva si zastavila malo bolj ambiciozen cilj. Centralni slap pod Prisojnikom.
Vstop, ultra zgodaj. Vijaki, sposojeni od pol ferajna. Oprema, minimalizirana.
Prehitela naju je naveza, ki je dišala po lednih tekmovalcih in po mojstru Kresalu. Prva raztežaja, za ogrevanje in pogled na ozko, 15 metrsko svečo. Prvič se je zgodilo, da tudi preklinjati nisem mogel. Na varovališče sem cepine položil, ker nisem imel več moči, da bi jih zapičil. Sledil je še vratolomni spust po vrvi, ki mi bo ostal še dolgo v spominu...
No, na Štefanovo sva se z Gvidotom podala na tradicionalni, kondicijski pohod na Triglav. Zvečer do Kredarice, ob sončnem vzhodu pa na vrh. Zagrešil pa sem precej veliko neumnost, ker sem obul dvojne nogavice in zaradi premajhnecirkulacije pomrznil v prste na nogah. Po dveh urah masaže v topli koči, sem ponovno vzpostavil pretok in sedaj ne čutim samo konic prstov. Baje se bo to zrihtal v kakšnem mesecu ali dveh. Lahko pa rečem, da je bilo vredno vse bolečine, ko je vzhajalo sonce in se na Triglavu spopadlo s svetlobo polne lune. Mistični boj svetlobe in teme, toplote in mraza, novega leta in starega. Da človek začuti poganske korenine...
Na Silvestra sva se s Katjo podala v Bohinj, na Voje, plezat Lušev graben. Prav lep slap, zmerne stopnje in kar nekaj uživaškega plezanja. Varovališča so bila najlepša, kar sem jih videl v naših hribih. Pa ne samo zaradi družbe... Sestop sva si popestrila z vožnjo čez Sorško planino, kjer sem si zdravil svoje vozniške travme o poledeneli cesti na praznični dan.