Polna luna

Če v teh dneh (nočeh) zaslišite kakšno čudno zavijanje okrog vogalov, samo brez panike. Luna je polna, jaz pa rahlo prehlajen...

Ponavljanje za izpite

Prelep nedeljski dan smo izkoristili za ponavljanje in obnavljanje našega znanja zimske tehnike. Ker se je po dolini jasnilo in obetalo dan z nekaj sonca smo se raje zakadili v hrib nad Žirovnico. V plaznicah severnih sten smo našli dovolj snega, kjer smo pokopavali svoje cepine in močili čevlje hlače in rokovice v prijetno mehkem (mokrem) snegu. Idealne razmer so omogočile tudi veliko eksperimentiranja s možnostmi varovanja v snegu. Izkazala so se predvsem varovališča v primerih naših padcev. Nekaj naših eksperimentov smo tudi posneli, vendar mi format posnetkov povzroča preglavice.

Posadka smo bili: listovka Polona, freeriderka Andreja(foto Simobil), glumac Iztok in pasjevodec Matevž s svojo ekipo smodlakov.

Zgodbe iz Kanalov

Družba smodlakov, starih gadov in kober, si je za svoj cilj izbrala Limski kanal. Izbor je bil predvsem posledica navdušenja nad neverjetno skalo in ambijentom nad katerim smo bili navdušeni med našim zadnjim potepanjem v teh krajih. Tokrat so se odpravi pridružili še Žvan, Pika, Eva iz kranjskega ferajna (da me ne bodo spet obtoževali, da plezam samo s Tržičani), Jan, Klemen (iz tržiških koncev) ter visoški dami, Anja in Polona. Seveda pa ne gre pozabiti na skoraj matiško, staro kobro Sabino. Naslednjič gremo z avtobusom…

Tokrat, smo prispeli skoraj brez spoznavanja narave in družbe in tudi sumničenje na meji(jel smo sigurni da nemamo ništa, što nebi smeli)nas ni moglo spraviti v slabo voljo. Po krajšem pogajanju smo celo dobili apartmaje za celotno bando. Fantje smo seveda morali spati ločeno;). Pri Sabini so imeli neke pomisleke, oziroma niso vedeli, kam bi jo dali. Baje zaradi kapuce na njeni večni puhici…

Plezali cel dan, z energijo, da bi grife trgali. Razen seveda Polone, ki je trdila, da je samo na oddihu in je s slušalkami v ušesih reševala križanke in se samo čudila čudakom, ki smo se matrali v sončni vertikali.

Punce so izživele svoj materinski čut in poskrbele za lačne otroke pritepene v Rovinj in skuhale večerjo, potem pa smo smuknili v večerno toaleto in žurirat v center nočnega življenja zahodne obale Istre, staro mesto Rovinj. Tokrat ni prišlo do obračunavanja s prenapetimi domorodci, tako da je večer kaj kmalu minil po klopcah in pomolih mesta. Niti nobenega plovila nismo ugrabili..

Zjutraj, po budnici, pa plezat. Ogled novih sektorjev in plezanje v najljubšem delu plezališča. Plezali smo na djihat!!

Zjutraj je najprej presenetila Polona(ob imenu, se vedno zgrozim, ker pomislim na sestro-sori Wonč), ki se je pojavila s pristriženimi nohti in z idejo, da bo plezala. Napeljali smo ji smer, jo opremili z plezalkami(po težkem boju jih je celo lahko obdržala na nogah), pasom, magnezijo in polno modrih nasvetov. In tako se je punca zakadila v svojo prvo plezalno smer. Izkazala se je tako, da sem ji naložil še moje varovanje v naslednji smeri, kar ni moja vsakdanja praksa. Vse pohvale punci, pa da bi šla še kdaj z nami..

Skok proti domovini, nekaj pojest in domu, kjer tako že vse poznamo.