Po dveh letih se vračamo na mesto zločina. Granitne plati Visoke Dofineje, kjer sem se takrat dokončno odločil, kaj želim početi v gorah...Plezanje!! Takrat sem pri plezanju varno sledil Matevžu, tokrat pa je bila vrsta na meni, da se prvoosebno spoprimem s stenami nad dolino Ailefroide.
Natlačeni v avto kot sardele smo se po italjankih avtocestah privlekli do alp in se mimo Briancoisa utaborili ob reki Durance. Kamp je deloval kar malo domače, temperature pa so bile na prvi pogled celo bolj znosne kot zadnjič. Kakšno bo vreme?
No, vreme se je kar prijetno igralo z nami, kar je pomenilo kak lep dan, dan dežja, svinsko mrzle noči, polne dežja in vetra, in plazove južnega snega s severnih sten.
Ko smo plezali so bile plate več ali manj suhe, hrapave in so omogočale optimalen oprijem, o katerem v naših hribih lahko samo sanjamo. Ocene realne, le da se je včasih zgodilo, da ti, vajenem rokovnačenja, detajli miso povzročali težav, kakšna plata na popolno trenje pa ti je bila na videz nerešljiva uganka. No, ko smo kupili novo izdajo vodnička, smo si lahko za kakšno oceno dvignili že preplezane smeri.
Če povem povsem po pravici, mi je kak dan dežja kar ustrezal. Posebej po nekaj napornih, mrzlih nočeh, ki smo jih prebili ob pomoči tekočih ognjenih substanc.
Dan, ko vreme ni bilo stabilno smo tudi športno plezali v bližnjem plezališču. Preplezal sem verjetno svojo najtežjo 6a+. Kar dobro me je preživcirala;).
Posebna omemba pa gre seveda prijaznim kosmatincem visokih alp, svizcem. Čokolade niso dali, so bili pa večna tema pogovorov o ogrevanju spalk, ker je bilo opaziti primanjkljaj tečajnic. Vsaj takih, ki imajo na spalki levo zadrgo.
