Za sobotno turo smo tokrat izbrali kucl na avstrijskem koroškem, Stubeck. Hrib se nahaja nad mestom Gmund. Plan je bil, da gremo na lahek in uživaški turni smuk in hitro domov.
No, zapletlo se je že zjutraj, ko se GPS ni mogel odločiti po kateri cest bi se peljali, tako da smo imeli SND po Beljaku. Z malo logike, veliko sreče in utišanje naprave, ki se v osnovi ukvarja s preračunavanjem nam je po pol ure uspelo priti ven iz mesta.
Dostop je mejil na čisto uživancijo (beri, smuče na noge praktično iz avta, možnost smučanja do avta). Sama hoja tudi, če odštejemo vse ciprese, ki smo jih prehitevali po hribu navzgor. Prečudovit gorski ambijent, ki ga je polepšalo popolno vreme, brez oblačka. Morda je bilo za spoznanje prevroče. V vršnem grebenu nas je malo presenetil veter, ki nas je opomnil, da se moramo za spust obleči v vetrovke. Spust je bil eden lepših, v zgornjem delu si lahko zaplul v pršič, v spodjem pa je prst odjenanega snega poskrbel za elegantno zavijanje. Malo poležavanja na soncu, potem pa v Matejevo Škodo in proti domu.
Tu se avantura šele začne. Na cesti med Gmundom in Špitalom nas je sredi ceste pričakala mala skala. Videli smo jo vsi, prav tako tudi avto, ki je pred nami gladko peljal čeznjo. No nam s Škodo to ni znaslo. Pok, in odkritje, da spuščamo olje. Peljali smo še toliko, da smo lahko varno parkirali pred nekim nočnim barom, štiri kilometre pred Špitalom. Torej, uspelo nam je prebiti karter. Telefonska konferenca z domom, da odkrijemo kako bi lahko spravili Škodilaka na domači servis, je kmalu obrodila sadove in vlečna služba je bila kmalu na poti. Čez kake tri ure je bil avto na prikolici, mi pa naloženi in na poti domov.
Škodilak čaka nov karter...
