S smučmi pod Jalovec

 Vreme ni bilo ravno idealno, vseeno pa sva se s Tjašo sprehodila iz Planice v Tamar in od tod do vznožja Jalovca. V slapovih je mrgolelo plezalcev, v Jalovčevem ozebniku pa je bilo za kak avtobus smučarjev.

 Hodila sva toliko časa, dokler ni bilo potrebno uporabiti srenačev. Ker jih Tjaša pač nima, sva od tam od smučala v dolino. Samo smučanje je bilo v spodnjem delu precej sitno, saj je bila snežna odeja pretanka, gaz pa preozka.

Kosmatitza

Takoj po zimskem osvajanju Triglava, naslednje jutro, sva se s Tjašo podala v dolino Poden, kjer je obetalo, da bo dovolj snega za smučanje. Pričakala naju je zasnežena dolina in mahnila sva jo v smeri Stola.
Držala sva se desne in skozi gozd zavila proti Kosmatitzi.(prelepo nemško ime...)

V določenih delih naju je počakal pršič.

Pavza na vrhu in spust v dolino. Smučala sva do avta. No, na gozdni cesti mi je uspelo na gazit kar konkretno skalo. Mene je bolelo bolj kot smučo.

p.s. Zjutraj sem dobil SMS od Vilija, ki se je hvalil, da je na Jakobu. Da sem mu dal kontro, sem se mu javil  iz Kosmatitze... Ego?

Zimski Triglav

Padla je ideja, ki smo jo tudi ekstremno hitro udejanjili. Četrtek zvečer kličemo Vilija, on se zmeni z Juretom, odhod ob 3h iz Kranja. No, ko smo se pripeljali v Krmo, sem bil izredno zadovoljen, da je zaradi nesporazuma vozil Vili s svojo 4X4 raketo. Cesta je bila kvalitetno poledenela, čez pa plast snega. Skratka recept za sranje. Poleg tega je prav pošteno pihalo in nosilo sneg. Višje ko smo se dvignili je k sreči manj pihalo. Sicer pa je veter že opravil svoje, tako da se stare gazi ni videlo, dalo pa se jo je še slutiti pod zameti. Tako smo odkorakali v noč. Pot je bila dolga, pa smo si jo lajšali (predvsem smo si lajšali nahrbtnike) s kakim pivom, borovničkam, včasih nas je pobožal tudi hudobec. Tako da mraza nekako ni bilo. Hodili smo počasi in iskali pot. Jasno smo imeli tudi SND, saj smo v vršnem delu Kalvarije zavili malo preveč desno, v smeri Cmira. No, ko smo se privlekli do Kredarice in zbudili vremenarja, smo dobili čaj, večerno dozo hudobca in ključ od sobe v zgornjem nadstropju. Vremenar je nekaj omenjal, da je prižgal gretje... No, mi smo potegnili na mizo naše adute, se pravi slabo kilo biftka, maslo, štiri francoske štruce, za katere sem poskrbel, da so na malem kuhalniku postale lepo hrustljave. Skratka požrtija.
Ko smo se prestavili v sobo sem spoznal, da gre ob omembi gretja za natolcevaje, polresnice, insinuacije, praktično laži. V sobi je bilo svinjsko mraz. Edina stvar, ki nas je grela je bila Gamsova solza iz dna nahrbtnika. In seveda to, da je vremenar obljubljal gretje. O zvočni spremljavi teh, ki nikoli ne zaprejo svojih oči, raje ne bi zgubljal besed. Noč je bila kratka...
Zjutraj pa v boj. Jure se nam na tem delu ni pridružil, saj je slabo spal, pa tudi zeblo ga je.
Termometer je kazal -14stopinj, ko smo se začeli vzpenjati na Mali Triglav.

Ko smo dosegli greben in stik s potjo iz Planike, je veter postajal vse močnejši. Fronta nas je začela hitro prehajati.

Panter v snegu:)

Panter v vetru:)

Spuščamo se na sedlo, kjer je bil veter najbolj neugoden.

Zadnji vršni del. Vili napreduje, fotr čaka v zavetrju, da sunek vetra popusti in da pride čez ožino pri odcepu za Staničevo zavetišče.

Prihod na vrh. Nahrbtnik je pritrjen s cepinom, da ga veter ne odpihne.

Vidi se, kako malo snega je letos v visokogorju. V zadnjo, ko sem bil tu, se je od stolpa videla samo streha.

Stisk roke na vrhu.

No, čakal nas je še sestop, ki je kljub močnem vetru in mrazu minil hitro in varno. Med vzpenjanjem me je sicer skrbelo kako se bosta odrezala ob sestopu vendar sta se premikal suvereno in tekoče, tako da ni bilo najmanjšega problema. No, hlače so se trgale pri bolj sproščenem sestopu iz Kredarice v Krmo. Skratka, Triglav je bil čisto prava zimska tura! Iskrene čestitke vsem trem, Viliju in Bogdanu za vrh in Juretu, da je znal oceniti svoje počutje in si vrh prepustiti za drugič. No, jaz sem moje zimsko razmerje popravil na 4:9. Devet Kredaric in štirikrat na vrh.

Blegoš

V soboto sva se z Vilijem popela na Ratitovec. Stvar je bila naporna zaradi obstranskih postankov in tekočih problemov.
Zato sva jo v nedeljo s Tjašo, ne preveč zgodaj, mahnila proti drugem markantnem hribu Škofjeloškega hribovja, na Blegoš.
Vožnja do Žetine in od tam po strmi in poledeneli poti proti vrhu. No, lepo je postalo, čim sva stopila iz gozda na sonce.

Bunkerji na vrhu Blegoša, ostanki Rupnikove linije. Tu se jasno vidi kakšni pocarji so bili naši gradbeniki v primerjavi z Italijanskimi sosedi. Njihov kvalitetnejši beton sva občudovala v obrambnih linijah Možica.

Pogled na Ratitovec in kočo, kjer imajo uradno in preizkušeno najboljše fancote na svetu.

Del grebenske utrdbe in Kamniško Savinjske Alpe v ozadju.

Katera gora je že to?