S Tjašo sva bila vsako jutro čisto na tleh. No vsaj napadov smrdljivcev se nama ni bilo treba bati.
Virštanj
S Tjašo sva bila vsako jutro čisto na tleh. No vsaj napadov smrdljivcev se nama ni bilo treba bati.
Krkavški kamen
Skok v eno od najlepših vasic slovenskega primorja, Krkavče. Tu stoji znameniti Krkavški kamen, čigar poreklo in namen danes ni več znam.
KRKAVŠKI KAMEN - IZJEMNA SLOVENSKA ZNAMENITOST
Davorin Vuga
Znameniti kamniti steber - monolit s kar tremi figuralnimi upodobitvami - menhir - nad zaselkom Žvabi pri Krkav-čah, ki ga ljudstvo navadno imenuje kar Kamen, starejše sporočene oznake pa so še Pri Kamnu, Troglav in Berlina, sem doslej obiskal in proučeval natanko sedemkrat, začenši z enajstim junijem leta 1981 in nato ob vsakokratnem obisku (1998, 2001, 2003, 2004 Šjunija in decembra] ter 2005) doživel, spoznal in domislil toliko novega, da se človek lahko v resnici vpraša, kaj vendar se skriva za to nenavadno, skrivnostno, hkrati mitično in hkrati mistično ter navsezadnje izjemno prijetno energijo izžarevajočo klesarsko umetnino iz prastarih časov, ki si jih komajda znamo, kaj šele drznemo predstavljati.
Visoki estet seveda v kamnu ne bo videl ničesar pretresljivega. Označil ga bo kot rustikalno, preprosto, grobo, morda kar primitivno ustvaritev anonimnega klesarja, nikakor ne umetnika, se morda poskušal površno poglobiti v nenavadno in povsem neznano simboliko, in ničesar drugega. Vse-kakor bo prepoznal sončno krono na glavi vsaj zahodnega idola. Morda bo opazil tudi s podobno krono ozaljšani in manj reprezentativni idol na vzhodni strani. Gladko pa bo prezrl tretji idol, ki se prav tako vidi na vzhodni strani kamna, in sicer tako, da manjša personifikacija sončnega božanstva raste, se dobesedno rojeva iz njega. Naposled bo vsega težavnega razmišljanja naveličani obiskovalec, ki kajpak ne bo dobil odgovora na zastavljeno vprašanje vsem trem molčečim figuram, ki pa so kljub temu tako zelo zgovorne v svoji nemi govo-rici, razočarano zavdihnil: "Kdo bi le vedel, kaj vse to pomeni!", se razgledal po rajsko lepi, in vendar tako zelo skrivnostni tihi, samotni krajini, kot nalašč ustvarjeni za kontemplativno, razmišljujočo zamaknjenost ter zbranost! - in odšel.
Marsikdo izmed obiskovalcev pa se bo morda le dal podučiti od domačinov, da njihov kamen niti približno ni kar tako, da se je do tega kamna treba vesti spoštljivo in da ta kamen stoji natanko na kraju, kjer so energijske silnice in sečišče teh silnic močno zaznavni. Domačini so celo prepričani, da kamen ugodno vpliva na rodnost - če drugega ne, na rodnost, bolj kot falična oblika kamna sama, opozarja prav jasno nakazani dvignjeni (eregirani) falus sončnega idola na zahodni strani. Vendar je ta poudarjena rodnost primarno v zvezi s simboliko rojstva mladega Sonca, ob zimskem solsti-ciju, in z ničemer drugim, kot bomo videli!
Če torej odmislimo vse, kar se je bilo med ljudstvom spletlo in se še spleta o znamenitem, daleč naokrog - tudi na tujem - znanem Krkavškem kamnu, ostaja dejstvo, da imamo opraviti z edinim doslej znanim in prepoznanim megalitskim spomenikom - menhirjem pri nas. Izklesan je iz lokalnega sivega istrskega konglomeratnega apnenca s školjčnimi ter drugimi fosilijami in je vsajen v rob flišne terase ob cesti pod vzpetino Gradišče, kjer se skrivajo ruševine rimske podeželske vile - villae rusticae. Kaj je neznanega storilca še v 19. stoletju pripravilo do tega, da je odbil del južnega ovršja kamna, ne vemo. Morda se je hotel znesti nad "pohujšljivo" upodobitvijo spolnosti in se mu niti malo ni dalo spuščati v razlago pra-starih mitičnih predstav in sporočil. Vsekakor pa je pomembno, da je vedenje domačinov o poškodbi prvi zapisal in okvirno datiral prav arheolog Luka Strenar v svoji drobni monografiji o arheološki podobi Koprskega leta 1973.
Če na kratko povzamemo mitičnost sporočila Krkavškega kamna, imajo vse tri grobo izklesane človeške fi-gure - idoli, personifikacije Sonca - lahko prepoznaven prastar, po eni strani še prazgodovinski mitološki pomen, po drugi strani pa je v samem monolitu in še zlasti v zahodni figuri vkomponiran megalitski merski sistem po načelu multiplih številčnih vrednosti, oziroma merskih enot. Zelo verjetno se hkrati v kamnu in hkrati v njegovi lokaciji skrivajo tudi véde-nja o našem osončju in vesolju nasploh. Prastara znanja torej, ki Krkavški kamen po nekem jasnem sistemu vključujejo v splošni sistem razprostranjenosti in postavljanja megalitov na Zemlji. Omeniti velja še tezo, recimo, britanskih proučevalcev megalitskih spomenikov, da so ti običajno postavljeni na tako imenovanih akupunkturnih energijskih točkah, oziroma vozliščih (nods), in da je postavljanje megalitov v zvezi s popotnimi sumerskimi svečeniki, ki so svojo matematično-astronomsko znanost širili daleč v atlantsko Evropo. Po staronordijskih predstavah so takšna vozlišča prav tam, kjer se sekajo trije različni energijski snopi oziroma božanski pridihi (önd: ustrezna grška pojmovna različica je pneuma): kozmični, ki prihaja iz vesolja; ktonični, ki prihaja iz osrčja zemlje; terestrični, ki kroži po površju Zemlje v smeri njenega dejanskega vrtenja okoli lastne osi, od zahoda proti vzhodu. Te točke so očitno znali izračunati in določiti glede na zemljepisno dolžino in širino že učenjaki prazgodovine.
Lokacija Krkavškega kamna naj bi torej bila ena izmed pomembnih točk evropskega energijskega sistema, ki sega od atlantske Evrope proti jugovzhodu, v smeri Bližnjega vzhoda, in obratno. Iz proučevanja civilizacioloških tokov med Evropo in Mezopotamijo (oziroma deželami plodnega polmeseca z Egiptom na južni, afriški konici tega nenavadnega zemljepisno-civilizacijskega skupka) dobro vemo, da se ti tokovi popolnoma ujemajo s to nakazano energijsko shemo.
Prav koncept multiplega merskega sistema, tako celega kamna, kot posebej zahodne figure idola, jasno nakazuje, da gre za védenja in znanja, ki jih po eni strani lahko povežemo z Britanskim otočjem, po drugi strani povežemo s starim Egiptom in s še marsikatero civilizacijo na Zemlji; tudi onstran oceanov. Na Ptahov kult v deželi ob Nilu nenavadno opozarja, poleg drugega, prav faličnost krkavškega menhira: Ptah-Ra je eden izmed božje velike trojice, osrednja figura, sinonim za ustvarjenje vesolja in življenja na svetu - torej bog Ustvarnik, Ustvaritelj; pred njim kot simbol absolutnega začetka časa nastopa Atum-Ra, sledi pa mu utelešeno Sonce, Amon-Ra, kot staroegiptovsko kozmologijo in kozmogonijo prepoznamo v skupku mogočnega templja v Abidu (Abydos) iz časa vlade Setija I, XIX. dinastija Novega kraljestva, na desnem bregu Nila severno od Luksorja (al-Uqsur).
Naj sklenem to kratko razmišljanje o Krkavškem kamnu z ugotovitvijo, da lahko nova civilizaciološka proučevanja in zlasti natančne topografske, geografske in astronomske meritve odkrijejo še marsikaj. Predvsem pa takšno delo zahteva svoj čas in zlasti veliko primerjalnega študija megalitskih spomenikov po vsem svetu. Izjemno pomembno je spremljanje gibanja tako Sonca kot Lune ob spomladanskem in jesenskem ekvinokciju ter ob poletnem in zimskem solsticiju! Tudi na podlagi takšnega pridobljenega vseobsežnega znanja in hkratnega sistema-tičnega poglabljanja v megalitsko znanost ter astronomijo bo lahko menhir iz Krkavč ustrezno natančno datiran in razumljen: po vsem povedanem se nagibljem k dataciji v srednjo bronasto dobo, v sredino 2. tisočletja pred našim štetjem! Slovenski prostor bo s takšnim izjemnim spomenikom na svoji kozmopolitski prepoznavnosti le še pridobil.
Davorin Vuga, univ. dipl. arheol., kons. svetovalec, Ljubljana
vir: Wiki
Naročite se na:
Objave (Atom)