NP Risnjak

 Nacionalni park Risnjak se nahaja v Gorskem kotarju, območju hrvaške od reke Kolpe, pa vse do Reškega zaledja. Najvišji vrh je 1528m visoki Risnjak. S svojo nepredstavljivo divjino predstavlja idealno lokacijo za pobeg nekam stran.

Izhodišče je bila vas Črni lug, kjer je tudi sedež parka. Tam kupiš vstopnico in pustiš avto.

Pot me je vodila najprej proti vrhu Risnjaka, ker sem pričakoval, da bo planinska koča odprta. Vsaj tako mi je rekel tržiški Smodlak, ki je v teh krajih bolj domač. Žal se je izkazalo, da je v nevihti dan prej strela udarila v kočo in uničila električno napeljavo. Zato so kočo kar zaprli. Tako nakup vode na koči ni bil možen. Zaloga te, ki sem jo nosil s sabo pa je bila komaj zadostna.

 Pokrajina je popolnoma nora. Divjina, gozd, divje živali. Manjka samo voda. Na celotnem območju ni tekoče vode. V daljavi pa vidiš morje in jezerce nad Reko.

Vrh Risnjaka, oziroma najbolj obiskana točka v parku. V tem primeru 4 obiskovalci, kar predstavlja polovico vseh ljudi, ki sem jih srečal v dveh dneh.

 Slavna neelektrificirana koča. Oskrbnika nikjer, ker on potrebuje elektriko za svoje delovanje :)

 Od Risnjaka me je pot vodila do drugega vrha, Snježnika. Gre za mlajšega brata našega Snežnika, ki se jasno vidi v vsej svoji dominantnosti nad območjem. Tu sem si ob ruševinah planinske koče uredil prenočišče za čez noč.

 Prazna vreča ne stoji pokonci... Za večerjo juha.

 Pogled iz prenočišča... Iz leve me je čuval Velikan... No vsekakor sem bil vesel, da ni bilo nočnih obiskovalcev. Park je znan po precejšnjem številu volkov, risov in medvedov. Mislim, da jim moj vonj verjetno ni ustrezal...

Učka in Opatija. Tam se je nahajala naša kolesarska baza na jadranski obali v najbolj divjih dneh.

 Ob sončnem zahodu so se na robu pokazali Dolomiti.

Na obali so se prižgale luči in lahko si zaslutil večerno vzdušje na plaži, vonj pečenih rib in okus hladne bevande. Zaslutil, ker do tja te ločijo še kilometri gozda. Noči tu gori so nekaj posebnega. Tišina kriči, samo zvok vetra in krik osamljene ptice jo včasih prekineta. Tišina in mir sta neopisljivi.

Po prihodu v civilizacijo sem bil pošteno dehidriran. Makarone sem skuhal kar v vodi, ki sem jo zajel v Kolpi. Jasno tik ob izviru, v krajih od koder prihaja velik del moje družine. Morda od tod tudi ta domač občutek, ki sem ga doživljal v teh krajih. Krajih, ki postajajo ena zadnja divjina v Evropi.

p.s. Mislim, da vem kaj manjka tem slikam...

Mangart

 In prišel je Mangart. Prva tura iz seznama PD Kranj, ki mi je bila zaupana, jasno skupaj z Mirotom Jovanovićem, ker  moja licenca ne pokriva zelo zahtevnih tur, kar Mangart je. Jaz sem pripravil dokumentacijo, no v bistvu je ta ostala še od izpitne ture. Miro pa je stvar izpeljal, kot se za izkušenega vodnika spodobi. Nabrala se nas je pisana druščina, kar je bil recept za zanimivo turo. Začeli smo relativno pozno, kar se je izkazalo za pametno potezo, ker smo se na ta način izognili gneči, pa tudi temperature so bile bolj prijazne.

Dostop do razcepa pri malem Mangartu, kjer smo se opremili in podali v Slovensko pot.

Po poti je Miro podal nekaj zanimivosti o geoloških in rastlinskih posebnostih področja.

Ko smo se opremili smo imeli kratko predstavitev o pravilni uporabi samovarovalnih sistemov, ter o osebni varnosti na tako zahtevnih poteh.

 Naša četica na poti.

Odpirali so se pogledi na primorsko stran, ki sem jo spoznaval v tem poletju.

Ekipa na vrhu! Temperature so bile kar nizke, še posebej, če je zapihal veter.

 Hitchcock???

 Sestopili smo po lažji Italijanski poti, ki je bila precej bolj obiskana.

Po končanem vzponu smo se najprej spustili na Mangartsko planino, kjer smo nabavili ovčji sir, od tod pa do trdnjave Kluže, kjer smo se spustili v tunel pod samo trdnjavo. Ogledali smo si še Koritnico, ki je bila prijetno hladna. Nekateri smo jo občudovali iz brega, medtem ko so drugi preverjali temperaturo. Ja, kopali so se...

Storžič

 Na prelepo nedeljo se je naša ekipa podala na našo hišno goro, Storžič. Tokrat smo si za spremembo izbrali severni pristop, iz Loma,  skozi Žrelo in po grebenu na vrh. Sestop pa po severozahodni strani. Tokrat smo stopili malo hitreje, tako da smo videli,  kako nam gre gibanje v zahtevnem terenu.

Cvetice, ki so seveda zelo ogrožene, prepovedane za nabiranje, tako da nihče ne more doma preveriti, kako sem zastrelil z imenom.

 Pogled na sestopno območje..

Dom pod Storžičem. Ker je klopca stala na soncu, smo jo pač prestavili v senco.
p.s. Slike so tokrat narejene z Davidovim telefonom. Moja mrcina je ostala v avtu, ker je spominska kartica ostala v računalniku doma.