Ljubljanica, reka sedmih imen. Midva sva se na celodnevno veslaško potovanje podala na Vrhniki, na izviru Močilnika, v Jazonovem pristanu.
Pri izplutju je bilo zaznati kar nekaj navdušenja. Sicer je prvi del kar siten za veslanje, ker podrto drevje onemogoča brezskrbno plutje. Za rečnim ovinkom sva presenetila celo vidro.
Kolegice Nutrije. Mnogo njih, ki se ljudi ne bojijo. Kljub temu, da so užitne (baje celo zelo dobre).
Na delu pri tovarni na Vrhniki, sva kanu nesla ob brzici. Tok je bil le malo hiter in plitev za manevriranje z Zelenim zmajem.
Pri Ivanovi rojstni hiši je bil prijeten tok, tako, da tudi plitva voda ni motila preveč.
Pa sva že na barju... Most pri Vrhniških glinokopih.
Na reki nisva bila sama. Tudi ta dva sta imela v načrtu isto pot.
Opazovalnice in krmišča za divjad in divje svinje. Glede na krmišča in sledi mora biti teh res veliko.
Kopališča in pristani.
Svetilniki na reki. Morostarska verzija.
Odtočni kanali z barja. Nudili so nama zavetje pred vetrom.
Kje sva in koliko še imava za preveslati... GPS je kar uporabna stvarca.
Povedal nama je, kdaj je čas za kosilo. Ob reki, pod drevesom, skuhava makarone. Okus je čisto drugi.
Narava se počasi prebuja v pomlad.
Bližava se Ljubljana...
Cerkev sv. Mihaela na Barju je cerkev v Črni vasi na Ljubljanskem barju. Pripada rimskokatoliški Cerkvi in spada pod župnijo Ljubljana - Barje. Cerkev je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937–39. Nisva vedela, kako blizu Ljubljanice stoji, midva pa sva se želela sprehoditi in malo pretegniti noge. No izkazalo se je, da sva pristala točno pred cerkvijo.
Cerkev je nastala na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in kateheta Karla Matkoviča, Plečnikovega nečaka. Najprej je bila mišljena kot začasna cerkev, kar izdaja tudi način zidave, saj je razen vznožja cerkve, ki je kamnito, vse ostalo izdelano v lesu. Tako, da bi ob načrtovani kasnejši dozidavi oziroma nadzidavi cerkve ostal kamnit spodnji del, zgornji pa bi se pozidal na novo. Zaradi močvirnih tal stoji cerkev na pilotih, do cerkvene ladje v 1. nadstropju vodi dostop v obliki mostu. Zunanji zidovi so (kot pri Narodni in Univerzitetni knjižnici) poživljeni z vložki iz opeke. To pa ni edina podobnost s stavbo NUK, tudi prej omenjena zasnova, se pravi stopniščni dostop postavljen pravokotno na cerkveno ladjo, izhaja iz iste ideje kot stopnišče oblečeno v črn podpeški apnenec, ki vodi do velike čitalnice NUK. Značilen je odprt zvonik.
Cerkvena ladja ima vzdolžno os krajšo od prečne in oltar v sredini prostora. Pri zasnovi notranjosti je uporabil materiale in oblike okrasja, ki izhajajo iz ljudskega stavbarstva. Predvsem, pa je ureditev notrnanjščine posledica skromnih sredstev namenjenih zidavi. Tako je recimo za nekatere podporne stebre uporabil kar navadne kanalizacijske cevi, večina opreme v cerkvi pa je lesena. (wiki)
Čakal naju je še večerni prihod v prestolnico.
Pokazal se je Ljubljanski grad.
Prve rečne ladje.
Našla sva varen privez na Trnovskem pristanu. Eva je odšla na trolo in nazaj na Vrhniko po avto, jaz pa sem branil najino plovilo pred besnimi nutrijami.
Super tura po eni od velikih in neobljudenih rek pri nas. Pa čeprav zaključiš v centru prestolnice. Hja, Slovenija je res ena velika vas.
