Letos smo združili moči odseki našega društva in tako smo se v velikem številu podali na ledeniško turo. Alpinistični odsek se vsako leto odpravi na drugo lokacijo v Alpe, kjer pripravimo reševanje iz ledeniške razpoke. Tokrat smo se pridružili tudi člani vodniškega odseka, oziroma tisti, ki so zaključili Šolo varnega gibanja v gorah.
Naš cilj sta bila dvojčka, Castor in Polux v Peninskih alpah. Ime sta dobila po grški zgodbi...
Najslavnejša dvojčka sta Helenina brata, Kastor in Poluks, Dioskura, ki sta se rodila v Sparti kralju Tindareju in njegovi ženi Ledi. Po drugi inačici sta bila Zeusova sinova. Udeležila sta se ekspedicije Argonavtov, rešila Heleno iz Tezejevih rok ter končala v spopadu. Zeus je Poluksu izpolnil željo, da razdeli njegovo nesmrtnost ter tako preživlja en dan v Hadu, en dan na Olimpu. Grki so po njiju poimenovali zvezdno konstelacijo Dvojčka (Gemini). Druga izročila pa trdijo, da sta utonila, ko sta zasledovala ugrabljeno Heleno in trojanskega Parisa in ju je njun oče Zeus premestil na nebo, kjer kot bogova zaščitnika varujeta plovbo in pomorščake.
No, naša zgodba pa se začne na parkirišču v Kranju. Težave so se pojavile, ker smo imeli različne predstave o dnevu odhoda. Kdaj je četrtek ob polnoči? V noči iz srede na četrtek, ali iz četrtka na petek? No, s pol ure zamude smo se vseeno podali na pot. Nočna vožnja do Aoste in jutranji vzpon( z avtobusom:)) po dolini Ayas. Avtobus pa je bil zgodba zase. Vedeli smo, da ne bo nek presežek visoke tehnike. No, roko na srce, za razvoz alpinistov tudi sam ne bi namenil kakega luksuza. Naše vozilo je pač videlo že lepše čase. Tam okoli osamosvojitve...
Imelo pa je lepo lastnost da, ko je vozilo v hrib, hlajenje ni delalo. Hrib pa je bil dolg in strm. Tako smo delali veliko postankov, da so se konji odpočili. Konji v motorju, da ne bo pomote...
Tako smo v najboljši vročini dosegli naše izhodišče, St. Jacques (1689 m). Naložili smo naše nahrbtnike, ki so bili prav pošteno težki, ter si vzeli pot pod noge. Od tod smo se skozi gozdiček povzpeli na planino Pian di Verra Inferiore.
Balvaniranje v višinskih čevljih ter z našim ciljem v ozadju.
Povzpeli smo se na (Lago Blu), ki leži na 2219 metrih. Od tu naprej večino obiskovalcev ne hodi. Tu se počasi začne ogromna ledeniška morena, preko katere dosežemo ledenik.
Po dolgi hoji po moreni smo dosegli prvo kočo, Mezzalama Refuge, ki leži malo nad 3000 metri. Tu je bil samo kratek postanek, da smo superge zamenjali z zimskimi čevlji. Vstopili smo v ledeniški svet.
Med razdrobljenimi granitnimi skalami ter zaplatami snega, se je pokazal naš cilj za prvi dan, koča na najbolj špičastem vrhu. Refuge Guide d Ayas, 3420 m
Višina je že delala svoje, saj smo se dvignili krepko preko 3000m. V koči pa počitek in rehidracija. Kočo smo dosegli v šestih urah.
Na koči smo naredili analizo in načrt za ostale dni. Sklenili smo, da za prvi dan združimo moči, ter se skupaj povzpnemo na vrh. Izbrali smo si Castor. Ura odhoda je bila precej dopustniška, ob šestih.
Priprava v polno bojno opremo.
Mali motač đojtova Bojč...
Jutro na ledeniku. Sledili smo gazi med ledeniškimi razpokami. Ki se zjutraj niti ne vidijo.
Naša četica koraka, cilje je pred nami, drug dvojček, Polux, pa levo.
Razgled nazaj v Ayas, oziroma v Aosto. Desno se vidi pogorje Velikega Paradiža (Grand Paradiso)
Mlad kozliček je nekaj izgubil na področju, kjer so se popoldne lomili seraki.
Kozliček je na sliki zgoraj, ne na tej....;)
Počasi dosežemo Sedlo Dvojčkov / Colle dei Gemelli / Zwillingjoch (3848 m) Tu nas pozdravi veter, ki preko sedla piha iz Švice.
Ja pa iiiii..... ;)
Počasi se preko pobočja dvigamo na vršni greben.
Zadnja stopnjo in razpoko smo za večjo varnost opremili s fiksno vrvjo.
Med tem so prvi že dosegli vrh. Prvi se je z vrha spustil Klemen Jakopin aka Meso. Jasno, na bordu.
Na vrhu je bila počasi gneča.
Še Janezovo poziranje. Tu se tudi lepo vidi, kako ozek je bil greben.
V tretje gre Rado in vsi ostali... :)
Slikanje na vrhu.
Gasilske, oziroma alpinistične z vrha.
Pogled proti Feliku in Lyskammu.
Nas pa čaka še sestop.
Sestop iz grebena...
...preko pobočja...
...ter po široki gazi nazaj do koče. Ko smo dosegli kočo se je sneg že pošteno ojužil te seraki zmehčali. Začel se je koncert plazov iz južnih sten. Mi (vsaj ta pametni) pa smo bili že na sončni terasi koče.
"tapameti..., ne talepi"
Vsi, ki so dosegli najvišje višine in osebne rekorde, so bili tudi primerno obravnavani. Gre za manualno terapijo.
Nočni program, oziroma osebje se predstavi. Bili so prav posrečeni italijanski levičarji, ki so po končanem turnusu na koči potrebovali obravnavo v ustanovah zaprtega tipa, ki se ukvarjajo z zdravljenjem alkoholizma. Hasta la victoria siempre! Skratka pravi zadetki.
Drugi dan nas je čakal še ledeniški tečaj. Glede na pestro noč je bilo geslo"I feel very paraolimpic today.." Poiskali smo primerno razpoko, poskrbeli za varovanje in skok vanjo.
Kadilska luknja na ledeniku.
Familija Črnologar.
Klemen, ki je opravil spust z bližnjega hriba. Del na bordu, del pa peš, ko je iskal bord, ko se mu je ta odpel z nahrbtnika ter odpeljal v dolino.Pravi, da ga bo doma vrgel na cirkular, da bo dila za drugič vedela, kako se mora obnašati.
Razpoke so bile kar zanimive. Še posebej, ko se nas je na zaplato med dvema razpokamo nabralo toliko, da se je celotna plošča posedla za kak centimeter.
... In še zgodba o naši stevardesi. Po pestri noči je Vita ostala v koči in debatirala z ekipo. Ti so povedali, da imajo tisti dan izmenjavo. Pa je vprašala, če se lahko pelje z njimi. Na veliko začudenje so rekli da ni problema. Zadeva pa je zgledala tako, da se je helikopter dvignil s tal in odpikiral v dolino. Praktično v prostem padu. Nekaj minut.... Nas pa je čakal še dolg sestop...
Italijanski bratec našega Triglava?
Zapuščamo ledeniški svet in se spuščamo nazaj v zelenje. Vsak korak v dolino je bil lažji, kisika pa je bilo skoraj preveč.
Nazaj na jezerce, kjer smo si privoščili krajši počitek.
Dolina Ayas. Zanimiva gradnja in zelo slikovita okolica. Tudi ljudje so netipični Italijani. No, glede na to, da so Valižani, ki so ohranili nekaj svoje kulture.
Nazaj na naš preljubi avtobus in vožnja domov, ko se je večina ljudi ukvarjala z vzdrževanje primerne koncentracije alkohola v krvi, ter s počivanjem. Kolikor se je dalo v vročem in polnem avtobusu. No, vsekakor tura, kot se šika in stvar, ki jo je potrebno še ponoviti. Oziroma, kot bi rekel vodja naše odprave Miha: "Are you with me?" Kateri vrh bo naslednji?
