Via della Vita


Vevnica je čudovito divja, osamljena gora, ki zaključuje greben, ki se vleče od Ponc proti Vevniškemu sedlu. Vsi dostopi nanjo so težki, ne glede od kod se namenimo nanjo. To je ohranilo njeno prvobitnost, saj jih ni veliko, ki so stali na njej. Naj te to ne odvrne od nje. Z ustreznimi izkušnjami in dolžnim spoštovanjem te bo spustila na svoj vrh. Občutek zadovoljstva bo neizmeren.



Via della Vita, oziroma Pot življenja je ena od najlepših gorniških poti, ki pa je namenjena res najbolj izkušenim. Sam varovan del je zelo zahteven, v izstopu poplezavaš v skrotju, sestop pa je zgodba zase. Najkrajši, a logistično najslabši je sestop točno na drugo stran, v Koritnico. Vsi ostali sestopi pa vključujejo vzpenjanje in prečenje.


Konec poletne sezone je čas za tako turo. Noge so navajene dolge hoje, nahrbtnik že dobro zreduciran. Zbrana skupina pa dobro pripravljena.


Ferata je speljana po logičnih, najlažjih prehodih. Teren je strm in odprt.




Pot se vije visoko nad Mangartskimi jezeri, razglede pa se odpirajo vse do Trbiža in naprej na Koroško.









Pred nami je najbolj zanimiv del, ki je pred leti predstavljal kar nekaj težav. Sedaj je dobro zavarovan.






Pred strmo, rahlo previsno razpoko, ki pripelje v razgledno prečnico.






Ko sta za hip utihnili... :)







Poplezavanje v vršnem delu, kjer smo se razveselili prvih sončnih žarkov, ki v severno steno pač ne posijejo.



Bivak na sedlu in v ozadju vrh Vevnice. Kakor je stena mogočna in kompaktna, pa je vrh res samo kup šodra.




Mogočna soseska...



Nas čaka pa še dolg sestop, po južni, sončni strani, ki je obsegal tudi veliko vzpona in prečenja. Prečili smo celotni greben do Mangarta.




Pot tu je divja, ponekod se izgublja. Razgledi in trave so pa tipični primorski.


Ko smo dosegli pobočje Mangarta, smo se priključili sestopu po Italijanski poti. Na sedlu smo oddali najbolj utrujene, ki so se odpeljali naravnost v Kranj, ostali pa smo sestopili mimo bivaka v dolino Mangartskih jezer.


Kako bi najlažje opisal turo? Zahtevno v vseh pomenih besede. Pokaže kako vzpon, pa če je še tako zahteven, nikoli ni konec ture. Na vrhu si šele na pol poti. Včasih, kot se izkaže v tej turi, pa niti na polovici. Vsekakor pa je to tura, ki ne sme manjkati nobenemu pravemu gorniku, prav tako pa se je ne sme sramovati noben alpinist.


Rombon


Planinsko društvo Kranj na pohodu na Rombon. No, bili smo zgolj tisti, ki se nismo bali visokih poletnih temperatur, ter dolgih ur hoje na in s hriba.


Vzpon smo začeli strateško nad Bovcem. Eno od vozil smo pustili pri trdnjavi Kluže, tako, da smo lahko sestopili na drugo, bolj položno stran.


Rombon je najbolj znan po svoji vlogi, ki jo je imel v 1.sv. vojni. Takrat je bil center bojevanja, tako da je še danes prepreden z jarki ter kavernami. Najdejo se tudi celotna naselja, pred kratkim pa so odkrili še povsem ohranjeno mošejo. Manjka ji samo streha, stoji pa na višini 1900m. No, zagotovo najvišje ležeča mošeja v Evropi. Zgradili so jo pripadniki Hercegovskega polka, ki so branili avstrijske položaje na Rombonu. Znani so bili predvsem po svojem pogumu ter rdečih fesih. Kako hudi boji so bili največ pove to, da je vrh Rombona postal po vojni kar nekaj metrov nižji.



Vrh se je pokazal iz oblaka.






Počitek pred eno od kavern. Okrog je raztreseno veliko kovinskih delov okopov in granat.





Prečili smo pod vršno stopnjo in se v senci počasi vzpenjali na vrh.



V zavetju kaverne, razgled na celotno Kaninsko pogorje.






Vodja Mitja in naša skupina na najzahtevnejšem delu poti.




Sedaj sva pa dekleta lahko spustila, da so se sprehodile do vrha Rombona.



Razgled na Bovško dolino.



Bacek Jon, oziroma njegov bratranec. Po tem, ko je naredil inventuro vseh naših nahrbtnikov, si priboril del sendvičev, smo ga morali odgnati s palico. No, smodlak je očitno tu domorodec.



Ker je pes čisto preveč "mainstream"...


Selfi... Ena je pač bolj ohranjena...


Še pogled preden smo sestopili  v dolino.