Glavotok

Pod najino vasico je bila vas Glavotok. Večina obiskovalcev rta zavije na zahodni del rta, kjer je popularen avtokamp, zanimivejši pa je južni, kjer stoji frančiškanski samostan. Med kolesarsko izvidnico, v zgodnjih jutranjih urah, sem sklenil, da bo to najina destinacija za vetrovni dan.

Dan je bil res lep, veter pa je preganjal oblačke po nebu. Vzela sva si čas in sprehod z objektivom je prinesel naslednji rezultat.

V zavetju sten samostana sv. Marije. Zgrajen nekje okoli leta 1500, hrani zavidljivo zbirko knjig v glagolici. Nekoč je bil center duhovnega življenja, predvsem prostor umika, razmišljanj in molitve. Danes v samostanu živita še dva brata.

Moj najljubši širokokotnik...

Svetilnik. Bojda tu pristaja ladjica, ki prevaža ljudi na Cres. Slednji je namreč otok v ozadju.

V skrajnem delu zaliva je skriti in vkopani pristan za čolne. Lahko bi rekli podzemna garaža za čolne. Ta primerek sestoji iz dveh prostorov, kjer so lahko na suhem popravljali ali prezimili manjši čolni.

Tako so se zaključili najini Krški dnevi. Najin zadnji dopust, ki sva ga preživela kot dvojica. Drugo leto, no, morda že to jesen, bo z nama na poti nov družinski član. Eva si bo pomoje oddahnila, ker kar na enkrat ne bo več glavni motiv mojih slik. Jaz pa sem tudi odkril, da se da iti na morje za več kot dva dni, in brez plezalne opreme... Morda bi se dalo preživeti tudi s samo enim kajakom...Morda...:)

Sv. Krševan

Ko ti nosečnica v devetem mesecu ne da miru, ter ustraja, da je nekaj kilometrov hoje po soncu in čez hribe in doline ustrezen način rekreacije. Cerkvica Sv. Krševana stoji v bližini najine hišice. Toliko sva vedela in videla na kartah pešpoti. Sam sem se med jutranjim spustom nekajkrat peljal mimo, v spominu mi je ostal predvsem en precej dolg spust. Kar pa ne moti nosečnice v pogonu.

Torej, dosegel sem, da sva se na pot odpravila proti večeru. Jaz rahlo jezen, ker nisem podpiral njenih večurnih pohodov, sem capljal nekaj korakov za njo. In tako slabi dve uri.

Pot se vije skozi gozd, goščavo in polja otoka in se spušča proti morju. Tako sva po dolgi hoji našla tudi cerkvico.

Gre za poznoantično cerkvico, zgrajeno nekje v 7. stoletju, dozidana v 12. stoletju in gre za eno od dveh ohranjenih starokrščanskih cerkva na Hrvaškem. Leta 2012 so jo arheologi obnovili, tako da sedaj videti tako, kot nekje v 12. stoletju.

Sama stavba je prav neverjetna. Zložena iz ploščatih kamnov in polna okroglin. No, naju je čakala še dolga pot do najine hišice, ki pa jo je Eva zmogla brez težav. Hja, te nosečnice so vztrajne...

Sv.Marak

O cerkvici sv. Marka, ki stoji na istoimenskemu rtu, na otoku Krk, se res ne ve prav veliko. V bližini so našli ostanke rimske utrdbe, sledi naselja iz časa selitve narodov, ter grob nekega gotskega kralja. Vsi zapisi govorijo, da na rtu stoji stara cerkvica. Stara že v prvih zapisih. V vasi, ki stoji nad rtom se začenja zgodba knezov Krških, ki so se v 15. stoletju preimenovali v Frankopane, najpomembnejšo hrvaško plemiško družino.

Ob rtu je tudi ena od najlepših plaž otoka, ki pa je bila za najin okus rahlo preveč obiskana.

Cerkvica je izredno slikovita in fotogenična.

Najina ekipa, ko sva raziskovala zalive, mesteca, vasi in posebne kraje otoka. Včasih sva vedela, kam zavijava, včasih pa sva na slepo zavila v kak zaliv.

Včasih sem izvidovanje opravil na jutranjem kolesarskem izletu. Včasih pa popoldne v kajaku. No, marsikatero idejo sva dobila med gradivom, ki sva ga naplenila po turističnih uradih.

Cerkvica in rt, skok v zgodovino, ali pa samo lokacija za fotošuting. Skratka, vredno obiska.

Dobrinj

Ko so temperature končno postale normalne, sva se spet podala na odkrivanje otoka. Tokrat sva bila v mestecu Dobrinj. Gre za malo mestece na hribu, nad zalivom Soline.

Odkrivanje ulic in hiš.

Kot že ime Soline pove, so Benečani v zalivu pridobivali sol.

Maskeron, moška glava.

Ulice in takšni in drugačni spominki.

Po sredi zaliva je dolg pomol, po katerem so lahko natovarjali sol na galeje. Danes je zelo popularen pri obiskovalcih, saj po njem lahko dosežeš globoko vodo. Drugače pa te čaka hoja po solinskem blatu daleč od obale.

Po nevihti

Po nevihti je čas za odkrivanje okolice. Ker sva bila v mali vasici, Brzac, stran od obale, sva se podala v sosednje vasi. Vsaka vas ima svojo konobo. V sosednji vasi je bila ta, z zanimivim mostom. V eni od teh konob sva bila na kosilu. Lahko bi rekel, da je šlo za kulinarični presežek.

Po dežju je treba pospraviti tudi koze. Te so se pasle v ogradi pred vasjo, tako da jih je gazda peljal vsak dan tja in nazaj. Po poti so seveda poželjivo gledale po vrtovih... Kot da bi gledal kozla Lisca in vrt Andraža Slamorezca...

Cerkev v vasi Brzac. Ob prazniku vasi, so jo na novo prebarvali. Ko sem se zjutraj ob 5ih peljal mimo na kolesu, so začeli, popoldne, ko sva šla pogledat sprevod koz, pa je bila cerkev že v novi barvi.

Sprehod med kapljami...

Oleandri so cveteli v vsej svoji lepoti... Pač večerni poletni sprehodi, ko nevihta ohladi iz vročih 38 stopinj na idealnih 25...

p.s. Ob enem od jutranjih kolesarskih podvigov sem nad vasjo odkril velik rastlinjak. Pred njim je bila tabla, kjer je pisalo, da je vsa zelenjava, ki jo strežejo v vaški konobi zrasla v tem rastljinjaku. No, moram priznati, da je bila res dobra.