S Tjašo sva si postavila za cilj, da napleniva Šparglje za vsaj en pošten obrok. Odpeljala sva se v Istro in se zakadila v prvo perspektivno goščo. Uspeha ni bilo.
Pokličeva lokalnega strokovnjaka in domorodca Petra, ki je razložil, kje se ta golazen skriva. Definitivno preveč pri tleh za naju dva.
Iz Istre na bolj poznane lokacije. Osp. Tu sem te zverine že videl, ko sem sestopal iz vrha stene.
No, najprej jih nisva našla, sva pa v grmovju našla mojega očeta, malo naprej pa še našo mati, ki sta precej bolj uspešno plenila taiste rastline. Še dobro, da nismo vedeli, da imamo iste plane, saj se drugače sigurno nebi našli.
Vsi smo avijoni, avijoni sveta...
Ni komentarjev:
Objavite komentar