Jerebikovec sem imel v lepem spominu. Najvišji vrh Mežaklje, kamor se dvignemo iz Krme, takoj ko zapustimo Mojstrano, dosežemo skozi strm gozd. No, da je tako strm sem že malo pozabil.
Tokrat se nama je pridružil Sivi Panter... Ki pa nekako ni bil navdušen nad razmerami. No, roko na srce, strm gozd, južni sneg, zdrsavanje smuči, res ni bilo prijetno.
Vsako prečkanje grape je pomenilo prečkanje plazovine.
Borili smo se skoraj do roba Mežaklje, tudi skozi rahel dež.
... in obstali pod robom, pod visečimi napokami južnega snega. Tu smo ocenili, da je verjetnost, da se stvar odtrga velika, kljub temu, da smo v zavetju gozda... Dež zadnjih dni je obtežil odejo, prav tako pa je voda poskrbela za slab stik s podlago.
Pse smo sneli, in odsmučali med bukve. Res ni bila navdušujoča smučarija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar