V soboto sva se z Borutom Janšo (ni v žlahti z Janezom) podala čez mejo v zahodne Julijce, bolj natančno v dolino Bele vode. Tja sva odšla z namenom, da preveriva govorice o najboljši skali Julijcev. No, tokrat je guru Mihelič držal besedo. Dostop do stene po prelepi dolini, ki jo obkrožajo bele strme stene. Po potoku teče kristalno čista studenčnica. No, koča Brunner je v precej klavrnem stanju in trenutno nudi zavetje predvsem polhom. Baje pa je bivak Gorica v precej boljšem stanju in je oddaljen uro hoda. No, sam dostop je bil lahek in očiten, prav tako sam potek smeri, saj gre za Derittissimo. Popolnoma naravnost navzgor;). Ocene so bolj primorskega značaja, kar pomeni, da je v smeri previsna trojka, konstantna štirica in detajl petice. Gre tudi za lep primer kompaktnega skrotja v vrhnjem delu. Stvar, ki je v Kamniških Alpah ne najdeš. Sestop sva si popestrila po plezalni smeri, se pravi s plezanjem navzdol, po trojki. To je bil težji del smer...Po plezanju v dolini, kamor se bom še vračal (idealno za peljat koga (katero!!!) v prvo hribovsko smer) sva se ustavila še na dozi lektoeliminatorja pri Aljažu v Dovjah.
p.s. Slike so iz Borutovega mobitela...
Ni komentarjev:
Objavite komentar