Po neprespani noči, skoraj brez posledic večerne rekreacije in reševanja tekočih problemov, sva se s Petrom, prvič po mojem spektakularnem padcu, podala plezat. Za prvi cilj sva si izbrala domači Storžič, saj je idealni teren za igre, ki se jih glava igra z mano. Fino krušljivo, ne pretežko, slabo upremljeno, skratka domače.
Po klancu sva se zapodila in kar hitro našla mojo zimsko varijanto dostopa, ki naju je pripeljala naravnost pod steno. In zagledala sva.... NČ NISVA VIDLA, KER JE BLA SAMA MEGLA!!!
Ja, komaj vidiš svoj nos, le kako boš našel smer, prehode, kline? In sva sestopila...Več sreče prihodnjič.
2 komentarja:
Te je megla rešila in si se oddahnil ter podaljšal agonijo igre svoje glave?
P.S. Kolk maš lepo čelado :)
Se strinjam.
Objavite komentar