Morje...

Po dolgem in delavnem poletju je prišel čas dopusta. To je čas, ko Matjaža ne dobite na telefon, se ne javlja in ne piše. Ponavadi se zavleče kam bolj južno, kjer sproščeno prekrokava vse dneve in noči. Rad bere več kot je to dobro zanj in se ukvarja z najbolj bizarnimi športi ob najbolj nemogočih delih dneva. Letos pa so se stvari malo obrnile...
Večja družba, povezana z skoraj-družinsko, prijateljskimi vezmi in skupnim interesom plezanja, smo planirali , da bi najeli jadrnico in da bi z njo pluli po Dalmaciji. Kaj je točno prišlo vmes, še danes ne vem, vem pa da je jadrnica splavala po vodi, midva s Katjo sva se pa zagotovo odločila, da greva na morje. In sva šla...
Sposodila mizico. Nakupila zaloge (še vedno imava zavidljivo količino argo juh. Iščem najboljšega ponudnika...). Nabavila Kune (denar in ne uboga, ogrožena, kosmata bitjeca...;)). Nabasala Cliota( Piki ma zimske gume..., pa ena mal spušča:(). In odbrzela proti Paklenici. Po nekaj urah(brez SNDja) sva že postavljala šotor v Vesni.

V Paklo sva prišla plezat. In zato zjutraj( ob 11ih...), ne bodi lena greva v dolino. Trik s prastarimi kartami tokrat ni uspel. Očitno je že nekemu pazniku nekoč kapnilo, kako bi se dalo švercat. Bomo še trenirali na Mljetu, kjer tega trika še ne poznajo. In se lotila plezanja. Odkrila sva, da je še strahovito vroče, da sva neuplezana in da mi od padca"dela psiha". Še posebej, če je plezala Katjuša.
Tako da na mojem prvem obisku te Meke plezanja nisem ravno rušil osebnih rekordov. Sva pa zato peš usvojila vrh Anića Kuka. Da dol padeš. Tudi zaradi razgleda, ampak predvsem zaradi vročine.

Je bilo pa zato v morju in v kampu bolj fino... Takoj sva srečala Tomota in 5ko, čez nekaj dni pa sta se nama pridružila Matej in Tina. Ja, prav fino je bilo.
Po Pakli pa na Hvar.

Ustavila sva se v Zadru in Splitu, kjer sva se šla turiste, potem pa z salamensko dragim trajektom na otok. Na krovu sva po plezalnemu vodničku določila, kje se bova zakampirala. Zmagal je kompromis Zavala.In spet dopustniško razpoloženje. Spanje do devetih, po kruh, dve urni zajtrk z litrom in pol pravega čaja, počasi do plezališča, kjer plezava do poznega popoldneva, namakanje v morju in povratek v kamp na makarone z omako...

Potem pa, ker sva pošteno skurjena spat. No, žeje nisva trpela. Plezanje pa je bilo super. Vredno vračanja v novembru, ali pa za novo leto. Zadnjo noč sva imela popestreno s prvo nevihto po štirih mesecih na otoku. Domačini so bili navdušeni, midva pa tudi, sva se vsaj bolj stiskala v deset let starem poletnem šotoru.


Pravega dopusta nama ni mogla pokvariti niti šest kilometrska kolona na Sv.Roku in prav tolikšna na Mali Kapeli.