Ratitovec

Sobotno popoldne se da koristno preživet v naravi. Po jutranjem barvanjem jajc in sesanjem bajte, sva se s Tjašo podala v ostenje Ratitovca, kjer sva plezala v Špičkah. Že na dostopu naju je presenetil sneg (bolj presenečena kot snežna služba). Midva pa v nizkih, poletnih čevljih. No, sej za sneg do kolen, in blato so kar uredu... Mal je cmokal v čevljih.
Smer našla in zakadil sem se v prvi raztežaj, ki je postregel s kar odprto plezerijo, ki je bila za začetek sezone kar konkretna. Prestop v drugi raztežaj preko zasneženih trav. Ja, kar nepozaben občutek, ko greš s plezalko v južni sneg.

Drug raztežaj je bil Tjašin, tako da sem lahko še malo slikal.

Še sestop po poti, ki je bila še dobro zasnežena.

Cerkniško jezero

Sama zgodba se začne mnogo prej. Aljaž je prilumpal v Šenčur in me povabil na pivo. Ker pivo ni bilo eno, in ker je vmes stopil tudi Hudobc, sva kmalu zaplula v Mljetske vode in prišla na temo, kako lepo bi bilo veslati po jezeru. Zakaj pa ne po Cerkniškem? No, tista noč je bila nekam čudna zame, pa tudi za modre angele, ki so ob dveh ponoči zahtevali od nekege opotekajočega bitja dokumente in obljubo, da gre res domov.Pa me v petek kliče Aljaž, kaj bo s tem. Zmenila sva se, pa seveda bova vzela s sabo še Tjašo(nekdo mora le skrbeti, da se plovilo premika). No, ko je Aljaž sporočil, da je zbolel, je bil čoln že na strehi senika, tako da nama res ni preostalo drugege, kot da greva sama veslat.

Jezero pa je bilo prekrasno. Kot iz pravljice, in veliko do kamor seže pogled. Tako sva dan preživele na jezeru, veslala, in nadlegovala ptiče in žabe.

Kako hitro minevajo taki dnevi(stavek za prof.Šorlija, da dobi kost za glodat)

Gornji Ig

Kakšen dan se pač zgodi, da je skala bolj mokra, kot bi človek pričakoval. In namesto plezanja tehtaš svoj karakter. In dokažeš, da če sem tiho, me je bistveno lažje prenašat.

Za Ak

Ker so na vrata trkali alpinistični izpiti sva se s Tjašo podala v krnico za Ak, kjer naj bi plezala v Široki peči in obnovila najino znanje zimske tehnike. Že sam večerni dostop je postregel z nekaj plezerije, saj poletna pot ni bila prehodna. Na posameznih mestih je bilo toliko nakopičenega snega, ki je grozil, da bo že ob najmanjši obremenitvi splazel in naju odnesel čez rob in čez spodnji slap. Zato sva ob soju čelnih svetilk poizkala prehod skozi grape. Našla sva bivak, in ga po slabe pol ure tudi toliko odkopala, da sva ga lahko odprla. Zakuriva peč in noč je bila kar preveč kratka in bilo je vroče. Zjutraj sva odkrila, da tu gori zima še traja in da je sneg še popolnoma nepredelan. Zato sva opravila vse manevre, in odšla na pivo k Dolfetu. Bila je pač Planica...