Sama zgodba se začne mnogo prej. Aljaž je prilumpal v Šenčur in me povabil na pivo. Ker pivo ni bilo eno, in ker je vmes stopil tudi Hudobc, sva kmalu zaplula v Mljetske vode in prišla na temo, kako lepo bi bilo veslati po jezeru. Zakaj pa ne po Cerkniškem? No, tista noč je bila nekam čudna zame, pa tudi za modre angele, ki so ob dveh ponoči zahtevali od nekege opotekajočega bitja dokumente in obljubo, da gre res domov.Pa me v petek kliče Aljaž, kaj bo s tem. Zmenila sva se, pa seveda bova vzela s sabo še Tjašo(nekdo mora le skrbeti, da se plovilo premika). No, ko je Aljaž sporočil, da je zbolel, je bil čoln že na strehi senika, tako da nama res ni preostalo drugege, kot da greva sama veslat.
Jezero pa je bilo prekrasno. Kot iz pravljice, in veliko do kamor seže pogled. Tako sva dan preživele na jezeru, veslala, in nadlegovala ptiče in žabe.
Kako hitro minevajo taki dnevi(stavek za prof.Šorlija, da dobi kost za glodat)
2 komentarja:
Da, hitro minevajo za nravstveno razpuščene brezdelneže, ki si povrhu vsega še dovolijo šale na račun visoke dioptrije (jezero, veliko do kamor seže pogled). Pa nas ne boste tako zlahka, mi se ne damo, dolgo smo že tu, že Biblija nas omenja (Oči imajo, pa ne vidijo). Tudi hitro minevajoči dnevi bodo minili.
Mimogrede, je Aljaž zbolel ali "zbolel"? Naj mu zaželim čimprejšnje okrevanje ali "okrevanje"?
bolan čovjek...
Objavite komentar