Kam se človek poda plezat po travmatičnih dogodkih? Tja, kjer mu je najlepše. Za svojo prvo pravo alpinistično turo po mojem poletu, sva se s Tjašo podala v mojo najljubšo dolino, Bele vode. Raj v Julijcih, kamor le redko zavije človeška noga. Samotna, divja narava in najboljša skala daleč na okrog. In seveda najbolj(po Miheliču) spektakularna smer. Dirittissima.
Dostop po dolini do koče Brunner, ki je trenutno v remontu in po snegu, ki spominja na čežano do stene. Sam dostop je bilo kar težko najti, saj je sedaj bistveno več snega, kot ga je bilo takrat, ko sem se potikal po teh krajih. Krajna zev, kake tri metre. Smer pa suha in obsijana s soncem. 
Plezarija pa... Komaj čakaš naslednji raztežaj, ki te preseneti s še več roglji, kompaktnimi grifi in odprtega plezanja. Čista poezija...
Na vrhu Visoke police(Cima delle Cenge) preseneti ostri greben, ki ga preplezaš v sestopu(II), do sedla. Od tam sva zavoljo razmer sestopila po grapi v sosednjo dolino in po neuhojeni poti dosegla Rabeljsko jezero. Pa v Pikija, pa damu...
Kakšno uro pred sončnim vzhodom sva se pripeljala v Benetke, parkirala na zadnjem parkirišču(naprej bi šlo samo z ladjo, in seveda parkirala v prekršku) in skok na Markov trg, kjer sva si sama ogledala sončni vzhod. Sama na trgu!
Boj s ffki, ffi in ffkastimi ffki. Začela sva s krajšimi, potem pa z vse daljšimi smermi. Skala zanimiva, ambijent pa super. Pa družba...Ni za izgubljat besed.
Smeri so ostale take, kot se jih spomnim izpred let, kak svedrovec je več, smeri o katerih sem razmišljal doma pa so bile(hvala bogu??) mokre. Ravno kakšnih dobrih vzponov nisva delala, sva se pa fino mela. Tjašo sem skoraj navadil na vsakodnevne makarone. Je pa ona mene navadila na enormne količine kave.;)
Dnevi so se prehitro zavrteli, midva sva se morala spraviti nazaj na obalo, kjer sva celo popoldne prekrokala po kavarnah, potem pa spat na parkirišče in zjutraj na ladjo in domov. Človek potem doma sploh ne more spati...
