Kam se človek poda plezat po travmatičnih dogodkih? Tja, kjer mu je najlepše. Za svojo prvo pravo alpinistično turo po mojem poletu, sva se s Tjašo podala v mojo najljubšo dolino, Bele vode. Raj v Julijcih, kamor le redko zavije človeška noga. Samotna, divja narava in najboljša skala daleč na okrog. In seveda najbolj(po Miheliču) spektakularna smer. Dirittissima.
Dostop po dolini do koče Brunner, ki je trenutno v remontu in po snegu, ki spominja na čežano do stene. Sam dostop je bilo kar težko najti, saj je sedaj bistveno več snega, kot ga je bilo takrat, ko sem se potikal po teh krajih. Krajna zev, kake tri metre. Smer pa suha in obsijana s soncem. 
Plezarija pa... Komaj čakaš naslednji raztežaj, ki te preseneti s še več roglji, kompaktnimi grifi in odprtega plezanja. Čista poezija...
Na vrhu Visoke police(Cima delle Cenge) preseneti ostri greben, ki ga preplezaš v sestopu(II), do sedla. Od tam sva zavoljo razmer sestopila po grapi v sosednjo dolino in po neuhojeni poti dosegla Rabeljsko jezero. Pa v Pikija, pa damu...
1 komentar:
naucil veliko
Objavite komentar