Ura je bila 4, ko sva se s Tjašo sestavljala in ob 5ih iz Kranja. Ker smo bili zmenjeni v Kranju(precej široka definicija) smo se kake pol ure lovili po Kranju...
Torej, po uri in pol hoje s pancerji po skalah, spoznavanju narave in družbe, iskanja bližnjic po skoraj neprehodnem terenu skal, trave in grmovja, precej dobro naloženi s smučmi na hrbtu, smo nekako dosegli prvi sneg. Postalo je pa precej vroče...
Bilo je precej toplo in večino akterjev mi je kmalu ušlo iz kadra. Ostal je samo Bežek, ki je bil osnovni fotografski motiv našega osvajanja Križa.
Gangsta-rasta odprava zalotena pred poskusom vzpona po Kavkinem slapu. Tokrat lahko iz prve roke potrdim, da so bili cepini varno pritrjeni.
Tako, počasi a vztrajno se Bežek po vršnem grebenu približuje dolgo pričakovanem vrhu.
Pozor! Ana, ki se je bila primorana spustiti dobršen del snežišča, ker se ni ujela s svojo smučo, pa je ta odšla posvoje. Sedaj sta se pobotali. BAJE...
Tjaši po boju z južnim snegom. Na tej fazi (konec smučanja in začetek mukotrpne hoje po kopni poti v pancerjih) se je tudi meni vrnil dar govora.
Ana Liza. Zanimiva sta prva z leve. Italijanski par, ki je pred štirimi dnevi štartal iz Bohinja, preko Komne, Sedmerih, Kredarice in Cmira presmučal Julijce. Na koncu sta dve uri, polno naložena v pancerjih hodila iz vrat proti Mojstani, preden sta naletela na usmiljene smučarje, ki so jih potem peljali še na pivo(Bežek ima veliko srce...)
Ni komentarjev:
Objavite komentar