Maroko

Kje se potovanje začne? Pri ideji? Pri prvi organizaciji? No, zame se je začelo pri iskanju letališča Benetke-Treviso. Oboroženi s zemljevidom Alp, smo po poljskih cestah iskali letališče, ki smo ga tudi našli. Pravočasno! Let je bil zanimiv. Air Arabia, kratka molitev pred vzletom(Alah akbar!), poln avion Maročanov in aplavz ob uspešnem pristanku v Casablanci. Baje pilot ne dobi aplavza vedno, samo kadar uspešno pristane… In prvi stik z Afriko. Ker ob 11ih zvečer letališče ni izgledalo najbolj perspektivno, sva se s Tjašo spravila na prvi vlak, ki je peljal z letališča na glavno železniško postajo v mestu, Casa Voyageurs. Ta je izgledala precej bolje. Bila je točno taka kot takrat, ko so Francozi zapustili Maroko. Nihče je ni prenavljal, popravljal ali čistil. Greva nekaj pojest.. Po petih minutah hoje proti centru mesta, se je mimo pripeljal nekdo na motorju in nama razložil, da se gibava po nevarni soseski in naj se raje vrneva na postajo. Kar sva tudi storila. Na postaji naju je prevzel postajni načelnik in nama dodelil stole. Tujci smo bili posebej ograjeni, domačini posebej, kdor ni imel karte, pa je bil vržen iz postaje. Prva noč v Maroku je bila kratka, Tjaša je spala na stolu, jaz pa reševal svetovne probleme s nekim Kanadčanom, ki je ravno zaključeval popotovanje. Pomagala je gorenjska medicina. Zjutraj pa na prvi vlak proti Fesu. 

Najina soba v hotelu Kairovan

Oborožena z Lonely Planetom se lotiva iskanja prvega poceni hotela. Napade naju lovec na turiste in nama najde hotel. Kairovan-zanemarjen, a topla voda, v ville nouvelle, 10 minut do Medine. Prvič sem postal navdušen nad francoskim načinom okupacije severne Afrike. Staro mestno jedro (medino), pustiš nedotaknjeno in v bližini zgradiš novo mesto(ville nouvelle), ki je sodobno mesto s širokimi ulicami in buluarji, urejeno infrastrukturo in sodobno arhitekturo. Vseeno pa je nov del mesta neločljivo povezan s starim. 

Fes slovi kot mesto z najlepše ohranjenim starim mestnim jedrom, kraljevo palačo in usnjarskimi delavnicami.   

Zlata vrata v kraljevo palačo

Zvezda je simbol Maroka. Najdemo jo povsod, od zlatih vrat, pa do tlakovanja.

Glavna trgovska ulica v Judovski četrti

Lutanje po ulicah medine in spopadanje z kvazi vodiči, poskus orientacije. Trgovinice v bivši Judovski četrti, najstarejša univerza na svetu, ki je praktično mesto sredi mesta, neskončni sistemi obzidij, ki obkrožajo posamezne četrti in seveda za evropske oči nepopisna svinjarija, smrad ter agresivni trgovci. Nekako še nisva bila aklimatizirana...

Tipična trgovinica

Odločila sva se, da greva na nočni avtobus proti puščavi. Avtobusna služba je sama po sebi izredno zanimiva. Tujci se večino poslužujejo CTM-a. Gre še za en ostanek Francozov. Odlično organizirano podjetje, dobri avtobusi, uniformirano osebje, check in prtljage in velika točnost. Postaje spominjajo na letališče. 
Ko sva kupila karti in oddala prtljago, naju je napadel nek tip in nama hotel prodati izlet v puščavo. Po nekaj pregovarjanja sva pristala in polovico plačala v naprej. Šele ko smo se vozili, sem dojel, kakšno traparijo sem naredil. Potihem sem se že poslovil od tega denarja...
Na avtobusu snameva prvega Tuarega. "Slovenija? Imaš Šnops? Grem na vrt, spat brez gat!" Ja, ti ljudje imajo izreden občutek za jezik in ker je vodnik, je pobral kar nekaj neumnosti od slovenskih turistov.

Ob svitu sva prispela v od nalivov potopljeni Rissani, zadnje mesto pred puščavo. Tu naju je čakal voznik, kot so nama obljubili v Fesu, zmetal najine nahrbtnike na streho in naju odpeljal v puščavo.

V Merzougi sva bila nastanjena v kasbahu. Kompleks stavb, zidan iz blata in slame, ki spominja na puščavsko trdnjavo. Čez dan počivala v sobi, zvečer pa na kamele in v Saharo.

Najin kasbah, pogled iz hodnika proti notranjemu dvorišču.

Prevozno sredstvo 

Najin "kolega" iz avtobusa. V daljavi je Trance Sahara, rave party, ki se je cel teden odvijal pod sipinami. 24ur , tuc-tuc.

Proti večeru smo zajahali kamele in odšli v puščavo. Jasno, vreme se je takoj poslabšalo, prišel je peščeni vihar, malo je celo deževalo. Torej dež v enem od najbolj suhih predelov sveta.  Po prihodu v šotorišče sem doživel najlepšo svetlobo, ki sem kadarkoli videl. Sončni zahod skozi nevihtne oblake. Razlog za milijon slik...

Prihaja vihar... konec slik, škoda fotkiča...

Naše kamele, pred odhodom v garažo

Mee

Tjašiii

Nas dvoje..

Življenje v popolni suši

Jutro, čakamo na sonce

Pogled proti kasbahu

Po dveh dneh in po divji vožnji s terencem, sva se vrnila v Rissani. Vzela sva grand taxi, to je prastara mečka, v katero se stlači sedem ljudi, do Errachidie. Sama vožnja je bila zanimiva. Ob meni je sedel Mohamed Ben Lamin, odvetnik iz sosednjega mesta. Začela sva se pogovarjati o deželi in ljudeh, o revolucijah arabskega sveta in zaključila pri Kantu, Lacanu, Chomskem... Skratka tipičen pogovor za taksi, ki pelje iz totalne vukojebine do mesteca, bogu za hrbtom. Vožnja je minila prehitro. Prišla na taxi postajo.Tam sva celo popoldne čakala, da se napolni naslednji grand taxi, ki bi naju popeljal do Todre.

Grand Taxi v vsej svoji veličini

No, ker nisva našla sopotnikov v taksiju, sva šla na lokalni avtobus. En avtobus, trije zaposleni. Voznik, prodajalec vozovnic in pospeševalec. Ker je avtobus počakal povsod, kjer je kdo dvignil roko, je pospeševalec skočil iz njega, odprl bokse, pospravil prtljago, stlačil potnika v kabino in še sam skočil na avtobus skozi zadnje vrata.  

Slavni lokalni avtobus

Todra, Paklenica Maroka. Tu sva si privoščila gorski treking po žgočem soncu. Stene so ogromne, plezalnih smeri veliko, midva pa brez opreme. Hotela sva jo najeti, vendar sva najino bivanje predčasno zaključila, saj cele noči nisva spala, ker so naju žrle pršice. No, čez dan sem jaz jokal in kihal, ker sem odkril, da sem alergičen na cvetni prah oljk. 

Soteska Todra

Prevozno sredstvo

Srednji Atlas v vsej svoji lepoti

Tudi kak cvet se najde

Sestop proti dolini, kjer teče reka

Polja v dolini s sistemom namakanja

Pot iz Todre proti Marrakeshu čez Visoki Atlas. Dvignili smo se na 2031m. In to zelo hitro in nevarno. Voznik je pokazal precej znanja iz relija in katastrofalen okus za glasbo. 

Marrakesh- mesto, kjer bi se dalo živet! Blodnjak ulic, trgovin, trgovci so manj agresivni, prijetna klima, sveže stisnjen sok pomaranč na trgu Jamaa El Fna, večerni šov na trgu, opice, kače, turisti in podobne zveri. Skratka noro mesto. Privoščila sva si nakupovanje in obisk Hammama. Pranje in umivanje, savnanje in masaža z Arganovim oljem. Ko prideš ven se počutiš kot pravkar rojen prašiček...

Tjaša ima pa nov šal

Mestni muzej, ki sva ga iskala in krožila po blodnjaku ulic nekaj ur. Presenetil je z neverjetno stavbo, mirom in nikakvo zbirko...

Katera je najlepša?

Kateri je najboljši?

Saadijska grobnica. Stavba je bila pozabljena 700let. Nihče ni vedel, da stoji, dokler ni francoski pilot med prvo svetovno letel čez mesto.

Ženska kripta

Moška kripta. Marmor je bil pripeljan iz Italije

V ozkem prehodu do grobnice

Dostava...

Dež

Večer na trgu

Trg in slavna restavracija

Essaouira, obala Atlantika. Nekdanje Portugalsko pristanišče, kasneje največje gusarsko oporišče na afriški obali, spominja na Piran, ki so ga zasedli Arabci. Mesto je zidano iz kamna in ne blata, kot ostala maroška mesta. Ulice so ozke in tlakovane. Trgovci so pasivni. Šele ko mu podereš pol stojnice te vpraša, če ti kaj pomaga. Ob mestu je nekaj kilometrov dolga plaža, ki je pravi raj za srfanje in kajtanje. V tem mestu sva doživela nekaj ekstremnih nalivov, našla trgovino z alkoholom, padla v nekaj težkih pogovorov in doživela sončni zahod. Edini, pa še tega je presekala kratka ploha. Drugače najljubša destinacija Jimmi Hendrixa.

Tu so snemali Othella.

Kaj piše? Stop! Vidite, kako je napredovalo moje znanje arabščine...

Mestece je znano po lončevini

Mesnica. Z muhami ali brez?

Mesto je pribežališče umetnikov. Vsako leto gosti guana festival.

Lokalec v narodni noši. Ogromno ljudi se danes oblači tako.

Zmenek. Dekle na desni je spremljevalka, ker se ne spodobi, da bi se dekle in fant dobivala sama.

Ribištvo. Možje lovijo ribe tako, da gredo v vodo in z mrežo precedijo čim večjo površino vode.  

Ujete ribe na plaži dajo v torbe na kolesu.

Prihaja plima, voda se dviga skozi pesek

Nočni avtobus proti Casablanci. Dobila sva sumljivo poceni vozovnici. Ko sva ob 11ih zvečer prišla na postajo, nama je bilo jasno zakaj taka cena. Avtobus je spominjal na vozilo iz Ko neki tamo pjeva. Po stopnicah se je ravno zvrnil pijan ćićo, po tleh pa je bilo na debelo potreseno z žaganjem. Ne vem, ali za steljo, hrano ali zgolj iz higienskih razlogov. Treba je vedeti, da se vse smeti meče na tla. Posebej zanimivo je med nočnimi vožnjami, kjer ima voznik pravico, da počaka na posebnih počivališčih, kjer noč in dan zažigajo meso na žaru. Voznik si privošči obrok in naroči metin čaj. Vsi ostali zdirjajo z avtobusa, kupijo meso in nazaj na avtobus, saj nihče ne ve, koliko časa bo postanek trajal, nikogar pa se ne čaka. Tako se lahko zgodi, da ob tebi, ki se trudiš spati na sesutih sedežih, nekdo sredi noči zadovoljno žre pečeno mesu, roke briše ob sedež pred njim in kosti meče na tla. Saj, če bi vedel, da si zbujen, bi to hrano zagotovo ponudil tudi tebi. Taki pač so. Svinarji, ampak zelo prijazni.
Zjutraj sva morala biti tri ure prej na letališču. Po dolgi nočni vožnji z avtobusom in divjanju s taksijem sem si zaželel cigaret. Vrata terminala na notranji del letališča so bila odprta, zato sem stopil proti vratom. Takoj je pridirjal dvometrski, nizko-čelni obritoglavec in mi razložil, da je to strogo prepovedano. Kje pa lahko kadim? Pogledal me je kot tele v nova vrata. Ja, v terminalu! Ampak saj so nalepke Kajenje prepovedane na šipah. Pogledal me je in razložil, da ob tistih šipah, kjer je nalepka res ne smeš kaditi, na sosednji šipi, kjer nalepke ni, pa seveda lahko. In skupaj sva prižgala ob ne polepljenem steklu.

Vsa najina prtljaga