Jalovec

Pohodi Sivih Panterjev se začenjajo zgodaj. Za moj okus morda prezgodaj. V zgodnjih jutranjih urah, ko sem se primajal s Žvanove fantovščine, odspal nekaj kitic, ob 4ih pa že v avtu, smer Planica. Tu bi moral pohvaliti očetovo vožnjo, saj smo po popolnoma prazni cesti drveli 5-10 kmh pod omejitvijo. Hja, njega res ne bo nihče zajeb... Torej, ko smo s svetlobno hitrostjo pridrveli v Planico, se je takoj izkazala Vilijeva popolna organizacija. Od nekje je potegnil prijatelja, ki nas je s kombijem zapeljal vse do doma v Tamarju. Baje so te dni precej netolerantni do voznikov, ki parkirajo tam, tako da nismo hoteli tvegati, nismo pa hoteli začeti našega epskega pohoda z natepavanjem makadamske ceste.

Hitrost vzpona je bila primerna zgodnji uri, temperatura idealna. Daniti se je začenjalo, ko smo zapustili grušč Tamarja in se začeli vzpenjati proti Kotovem sedlu. Idealna hitrost in lahek nahrbtnik mi je omogočal, da sem se posvečal slikanju.

Foto Vili...

Ekipa je postala za spoznanje tiša, ko smo zagledali ostenje Jalovca. Čaka nas pa še kar nekaj vzpona, mimo bivaka, do vrha sedla.

Na sedlu smo si privoščili daljši oddih, pod steno Kotove Špice. Pogled pa nam je uhajal na naš cilj, Jalovec.

Dokler je bila pod zahtevna in varovana z jeklenicami, sem se moral ukvarjati s levo roko, zato epika tega dela ni dokumentirana. Fotoaparat je romal iz nahrbtnika samo takrat, ko sta bili obe roki prosti.

"Vidi ruke.....!!!!!"

Med pridobivanjem zadnjih višinskih metrov se nam je odpiral lep pogled na primorsko stran.

Prva sva bila že na vrhu in opazovala neverjetno količino ljudi, ki so si za cilj izbrali sosednji Mangart.

Še druga polovica ekipe, ki zmaguje zadnje metre, ki ju ločujejo do vrha.

Diši po zmagi...

Sivi Panter osebno...

Pa se je tura zaključila na vrhu? Kje pa. Po tem, ko smo se že drugič pošteno najedli, nas je čakal še spust. Šli smo v smeri Vršiča, kjer je pot slabše markirana, okrog Goličice in po zavarovani poti na slavno melišče pod Jalovcem. Slavno zato, ker gršega kupa grušča pač ni. Na celotnem pobočju težko najdeš nekaj metrov uporabnega kamenja, ki omogoča uporaben spust. No, tu so kolena pošteno nastradala, uspelo mi je tudi popiti celotno zalogo vode. Stopil sem malo hitreje, tako da sem se lahko privoščil pivo v Tamarju, še preden so ostali prišli do koče. Nahrbtnik sem jim pustil pri koči in odlaufal do Planice po avto. Ko sem jih šel iskat, so mi že prišli nasproti, saj jih je bilo sram, ker so vsi hodili, oni bi se pa peljali. Analiza v Dovjem se je rahlo zavlekla, ker sem vozil jaz. Ravno smo se naložili v avto, ko je  na parkirišče zapeljala familija Jelovčan. Vsi ven, še eno pivo. No, pred domom smo naredili še nekaj postankov, ki pa resnici na ljubo niso vsi vključevali piva.

Tako se je tudi zaključila moja letošnja poletna sezona, sezona, ko sem slovenske gore (dobesedno) jemal z levo roko.