Kozjansko noir


 Na Kozjanskem, sredi gričev, na polovici poti med Celjem in Novim mestom, je raztresena mala vasica. Od tu naprej bi moral zgodbo brati potihoma.




Tam stoji hiša zgrajena 1837. Zidane kamnite stene, vegasti leseni stropi, v spodnjem delu namesto tlaka, steptana zemlja. Od takrat se niti ni preveč spremenila. Po manjšem požaru so zamenjali streho, drugače pa zgleda približno tako, kot na dan, ko je bila sezidana. A v njej so ostale zgodbe. Mar imajo vse stare hiše svoje okostnjake v omarah?

Gospa, katere slika je do nedavnega visela na steni v hiši, včasih še sedi na stolu ob mizi. Vidijo jo majhni otroci, in je niti ne ločijo od ostalih bolj človeških obiskovalce. So jo maše zadušnice v bližnji cerkvi resnično pregnale iz hiše in sedaj lahko v miru počiva na pokopališču? Je pomagalo že to, da so sneli slike mrtvih neznancev s sten? Bojda se potem mrtvi umirijo in ne nadlegujejo njim neznanih prebivalcev nekdaj njihovih domov.
No, nočno trkanje je bojda sedaj prenehalo...




 Kaj pa skrita sobica v podstrešnem delu hiše? Do nje lahko prideš samo po trohneli lestvi, skozi vhod na zadnji strani hiše. Ne vem, če ta prostor sploh lahko imenujem soba. Gre za štiri kartonske stene in vrata.  V njem sta dve postelji, stol, na stolu križ, ter cenene reprodukcije starih grafik na stenah. Nekaj starih oblek, med njimi udbovska uniforma. Vsa svetloba prihaja skozi dva majhna okenca. Skratka nenavaden prostor. Nekdo je trdil, da se celo bitja noči ponoči izogibajo te hiše...

 
No, ko sveti toplo pomladansko sonce je bivanje tu prijetno, čim pa se spustijo večerne megle, pa ostane nek nenavaden občutek, da ne sodiš sem. Ne bi rad sam spal v tej hiši.
Sedaj mi je postalo jasno, zakaj ni nihče od domačinov želel kupiti te hiše, ko je bila naprodaj.

Morda vejo kaj več o njeni zgodovini, kot mi, ki smo tu spali dve noči...

Slavnik


Tokrat sva za svoj cilj izbrala primorsko, bolj natančno Slavnik. Gre za hrib na kraškem robu, čigar vrh preseže magično mejo 1000m. Avtocesto zapustimo na Kozini, in od tod po stari cesti proti Kopru. Pod viaduktom zavijemo levo proti vasici Prešnica, kjer parkiramo. 










Prečimo železniško progo, pot pa se počasi dviga skozi značilen kraški gozd proti grebenu. Od tod se pogled odpre proti Tržaškemu zalivu, vidi pa se tudi cilj, z oddajnikom olepšanim Slavnikom. 

















Na poti sva srečevala predvsem kolesarje, pri tem, da sva jih delila po nacionalnem ključu. Italijane si zaslišal že  predenj  so se pripodili iz grmovja.  In to ne glede na to, ali so bili na kolesih, ali peš. Ljubljančani s ščeneti. Zagledaš mrcino, nato zaslišiš huronski krik. Sam sem se ukvarjal predvsem s slikanjem. Zalaufal naprej, v bojno pozo, laufal za Tjašo. In tako ves čas vzpona. Pri koči sva si privoščila pivo, jasno daleč stran od drugih.






























Na spustu je sledil fotosešn na izredno fotogeničnih senenih balah. Jasno sva pogledala za prvimi letošnjimi klopi, saj sva zjutraj dobila prvi odmerek cepiva proti klopnemu meningitisu. Tjaša je seveda enega našla... čez dan ali dva...