Slavnik

Tokrat sva za svoj cilj izbrala primorsko, bolj natančno Slavnik. Gre za hrib na kraškem robu, čigar vrh preseže magično mejo 1000m. Avtocesto zapustimo na Kozini, in od tod po stari cesti proti Kopru. Pod viaduktom zavijemo levo proti vasici Prešnica, kjer parkiramo. 

Prečimo železniško progo, pot pa se počasi dviga skozi značilen kraški gozd proti grebenu. Od tod se pogled odpre proti Tržaškemu zalivu, vidi pa se tudi cilj, z oddajnikom olepšanim Slavnikom. 

Na poti sva srečevala predvsem kolesarje, pri tem, da sva jih delila po nacionalnem ključu. Italijane si zaslišal že  predenj  so se pripodili iz grmovja.  In to ne glede na to, ali so bili na kolesih, ali peš. Ljubljančani s ščeneti. Zagledaš mrcino, nato zaslišiš huronski krik. Sam sem se ukvarjal predvsem s slikanjem. Zalaufal naprej, v bojno pozo, laufal za Tjašo. In tako ves čas vzpona. Pri koči sva si privoščila pivo, jasno daleč stran od drugih.

Na spustu je sledil fotosešn na izredno fotogeničnih senenih balah. Jasno sva pogledala za prvimi letošnjimi klopi, saj sva zjutraj dobila prvi odmerek cepiva proti klopnemu meningitisu. Tjaša je seveda enega našla... čez dan ali dva...