Bavšica

Bavščica, Bavšca ali Bavšica? No v dneh preživetih tam, smo sestavili skupaj še katero bolj ali manj možno verzijo imena. No, v bistvu ime ni predmet zgodbe in sploh ne vem, zakaj sem podrezal v to temo...

Sem smo prišli na vodniški šnelkurz, strnjeni, dvanajstdnevni tečaj za vodnike PZS. Tu smo pod budnim očesom inštruktorjev poslušali enormne količine predavanj, teorije, no seveda pa tudi nekaj praktičnih veščin. Te so se za čuda, izkazale kot bolj zanimive :)

26 kandidatov, nabrani od vsepovsod, z enim skupnim interesom, preživljati čas v gorah in jih približati drugim ljudem. In skupaj smo premikali gore in sprožali kamne... 

Večina smo se spoznali na Zelenici. Ostali pa naslednji hip.

 Vsak vodnik mora znati štrikati. Tisti, ki se tega resno lotimo, moramo znati naštrikati vrvno ograjo.

Veliki in Mali puj..... PLEZALEC!!

Ne vem zakaj je prva asociacija Ata Smrk... No, važno je, da vrv paše k čeladi, gojzarjev  se pa žal ne vidi...Tudi pašejo!!

Navpična vrvna ograja. Zelo uporabna stvar za nabiranje gob.

Franc pred projektom, kako spraviš čez ferato človeka brez ene roke. Ženeš ga kot telička...

Ferata je fina stvar. Že resno razmišljam, da bi si nekaj takega montiral v dnevno...

Projektno učno delo. Mi vsi smo junaki petega razreda... Vsak je imel svojo nalogo in tako smo pisali barvali, pesnili in poskušali drug drugem predstaviti kak del naših gora.

Terenske vaje. Predstavitev tehnike spuščanja Dulfer... Ma me je že vse bolelo samo da sem pomislil nanjo.

Zajc se dulferira... Izraz na obrazu je stojičen.

Žičnica, flying fox, oziroma prevoz lisic po naše. No, stvar je zanimiva. Izvedba sicer ni bila namenjena lisicam s karakterjem, drugače pa stvar dela.

Pristanki so bili vsaj pri nekaterih precej elegantni. Ostali smo po poti pobrali tudi kakšen grmiček.

Vozlanje in vozlanje

Za večere smo morali poskrbeti za kurivo. Izkazal se je naš kurjač Zdene- partizansko Metod.

Ko je vreme dopuščalo, so bila predavanja na prostem. V tem primeru so nam podajali razne načine, kako se človek lahko izgubi v naravi.

Praktične veščine gibanja po snegu. Ja, tisto rjavo, kar se vidi v ozadju je sneg. Čeprav sem obljubil, da bom sneg po fotošopal, tega nisem naredil. Slike morajo prikazovati pravo podobo in ne izmaličeno, lažno sliko. Hja, pa tudi ne znam uporabljati fotošopa...

Montaža zimskega podvozja... Najlažje je reči, da ne znaš.

Old skul cepin! In še vedno v uporabi!

Frane prikaže manevre...

Jože pa....

Skozi gozd in koprive se z novi klopi vračamo nazaj v dolino.

Učili smo se tudi taktiko prečenja veletokov. V tem primeru na šolskem primeru pod trdnjavo Kluže.

Ne cjepaju se đabe drva, dragi moji.

Skupaj je lažje...

Posebej, če pomagajo ženske ročice.  Smodlak Tržiški ;)

 Tunel pod Klužami. Slišal sem, da obstaja, in tako kot ostali nasedel Jožetu, ki je trdil, da do tja vodi pot. No, razvili smo globoko spoštovanje do stereotipskih Čehov, ki v sandalih kolovratijo po naših hribih. Po precej strmemu bregu smo se spustili po nečem, kar je nekoč morda spominjalo na pot. Pred vhodom so nas pozdravile koprive, in to slavne bovške koprive, take, ki imajo stojno višino. In smo pred tunelom. Tema, nekaj čelnih svetilk smo premogli, po tunelu pa je rahlo tekla voda. In smo šli. Lahko bi rekli, da smo se razdeli v skupine po obutvi. Tevice so bile že zelo uporabno obuvalo. Sam sem padel v flip-flop sekcijo. Slabše so jo odnesli le bosanci...

Erika, ko je še lovila. Povampirjena. Po tem, ko je ujela vrat je izginila v temo, po novo žrtev.

Naš predavatelj na balvanih v Trenti. Modro je gledal, tako kot zna le siva oslovska eminenca.

Poskus brezpotja, oziroma iskanje lovskih prehodov s ciljem Špičica. Bolj ali manj smo jo udeli.

Beli cvet, cvet s planin... Zapeto brez posluha in precej volje.

Važno do so pikice.

Evo nas. Vsi na vrhu.

Pot navzdol. Epika. Zgleda kot potka.... ni potka. Zgleda kot prehod.... hja lahko bi bil. No, do večera smo se bolj ali manj celi nakapljali (dobesedno:)) do doma.

Vodniki in udeleženec. V tem primeru smo mu dali malo zasebnosti...

Ko pade mrak, pade komada - BIVAK!

Tako naši inštruktorji molijo za dež. Želja se jim je kmalu uresničila. Eno samo veliko razočaranje. Veliko sem si obetal od mojega zavetja, ki bi z lahkoto zdržalo jutranjo roso. Glede dežja nisem tako prepričan, v vsakem primeru pa mi nebi bilo hudega.

Dobri inštruktorji ne rastejo na drevesih. Včasih pač....

Važno je, da je ogenj!

Naše priprave na večerni program.

Naši inštruktorji. Moral bi uporabiti veliko začetnico! Primož, Frane, Maja, Franc, Jože. Ja, imena sem si zapomnil z eno od Majinih tehnik :) In seveda še vsi gostujoči... 

Posebna tehnika nabiranja borovnic! Jagode so za zajčke, ker za njih je to hrana, za nas pa priboljšek...

Improvizirani pas.... Praktično z zavezanimi očmi.... Sredi noči, kadarkoli...

Vozli jim niso tuji... Resno razmišljam, da bi se priučil te veščine, saj se mi slušalke vedno zavozlajo v žepu. Njim se to sigurno ne dogaja.

Videc se je postaral. Vsi smo mu čestitali, čeprav je njegovo rojstvo ena redkih stvari, za katero ni sam kriv. :) Ob priliki čestitam materi in očetu...

Torej ime Bavščica sodi zgolj na majice. Bavsca na slike (na fotoaparatu nimam čžšjev, pač inozemska roba) Bavšica pa je dolina, kjer smo preživeli nekaj nepozabnih dni in delčki nje, ki smo jih odnesli s sabo in jih bomo nosili kot lep spomin. Več, kot smo jo odnašali, več jo je bilo. In več jo bo za vse ostale generacije za nami, ki se bodo ob večerih sprehajali po edini asfaltirani cesti proti Klužam in odkrivali, kako se reče tem kopicam sena ob poti (za vse, ki se sedaj probate spomniti, reče se jim ostrgači), oziroma kako se imenuje kateri z zahajajočim soncem obsijan hrib. Nepozabna izkušnja...


Za moje redne bralce prilagam inzulinsko injekcijo.