Velebit

Konec oktobra je bil primeren čas za moj letni dopust. Osnovna ideja je bila, da si pobližje pogledamo Velebit, predvsem južni ter osrednji del. Začeli smo na poznanem terenu Paklenice. Znana taktika švercanja v nacionalni park, ne da bi plačal vstopnine, ter fotošuting na obali Velebitskega kanala pri Starem gradu.

Nespečnost ima vsaj eno prednost... Človek vidi veliko sončnih vzhodov.

In jasno NP Paklenica. V rahlem drnecu sem prehodil eno od mojih ljubših poti. Vreme je bilo pravo jesensko, tako da sem se v kamp vrnil do kože premočen. Stvar bi bila super tura za celodnevni sprehod.

Po precej zahtevnemu večeru, ki smo ga preživeli ob družabnih igrah, kuhanju in poskušanju primorskega vina, sva se s Tjašo podala naprej. Cilj so bili Dabarski Kukovi v osrednjem Velebitu.

Iz Karlobaga sva se dvignila v Velebit in po precej divjih in ozkih cestah celo našla pravi odcep. Stvar je samotna in divja. Kraji so od 70tih praktično nenaseljeni, sedaj počasi urejajo posamezne vikendice.

Pokopališče

Poti so odlično markirane in zelo lepe. Manjši problem predstavlja tekoča voda. Potokov ni, so pa še delujoče in uporabne cisterne.

Znamenita cesta, polna tunelov kamnitih mostov in podpornih zidov...

Kako se je najino potovanje zaključilo? Torej, po celodnevni hoji po divjini Velebita (videla dva plezalca in enega vikendaša), sva se vrnila v Ravni Dabar in ob zaprti planinski koči postavila šotor. V cisterni zajela vodo in skuhala večerjo. Jasno, rahlo pretiravala s količino. Ker se je spustila noč sva ostanke pustila pred šotorom in šla spat. Ponoči pa so kar na enkrat vsi psi, ki jih imajo domačini za zaščito svojih posestev, začeli lajati. Kaj lajati, zverinsko tuliti. Ker se je stvar samo stopnjevala in nisva mogla spati, sva sredi noči podrla šotor, ga stlačila v avto in se pospravila iz doline. Spustila sva se na obalo, kjer sva v Senju postavila šotor v enem od nezaprtih kampov. Tu sem celo noč držal šotor, da ga orkanska burja ni podrla. Skratka noč je bila dolga in neprespana. Zjutraj sva se odkujala proti domu.

Epilog: Na hrvaškem forumu sem prebral, da so obiski medveda na področju osrednjega Velebita nekaj povsem običajnega. Ljudi se načeloma izogibajo, vendar pa jih privablja hrana, ki jo ljudje puščajo pred  šotori...