Dunaj

To, da Nejc študira na Dunaju, smo vedeli že dolgo. Da bi se spravili tja, pa je bila druga zgodba. No, pa je le prišel prost petek in s Krčem sva se podala na epsko pot proti Dunaju. Po poti sva videla tudi tedensko dostavo za Nejca, dve cisterni ega (dokazna slika zgoraj).

Nejc nama je lepo razložil. Ko prideta na Dunaj, poiščita postajo podzemne Gasometer, tam parkirajta in na podzemno. No, postajo sva našla, z najinem znanjem nemščine pa sva tudi odkrila, da lahko legalno parkirava, če skupna teža ne presega 3,5 tone. Torej sem za hip utihnil, karakter je padel, in moj Černi gad je postal precej lažji. Na postaji sva kljub balkanskim genom kupila vozovnici za podzemno.

Ideja je bila, da uničimo mit "Kdor gre na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj". Bil je vikend kulinarike. Prvi večer je kratko potegnil piščanec. Ob malo podpore sva se z Nejcem lotila filanja piščanca in počasne peke.

Naša žrtev prvega večera....

Krč je praznoval prvo obletnico zveze. Ona je bila na Portugalskem, on pa na Dunaju. Izdihlaji in solze so ju redile...

Pri Nejcu ni nikoli dolgčas. Obiski so se lepo vrstili.

Nejc v družbi mrtvih vzornikov...

Jasno je bilo treba tudi malo povaditi. Nessun dorma.... Glede na večerno pripravo se je moral na avdiciji zjutraj kaj dobro izkazati.

Soseska... Puno naših ljudi...

Družba je postajala vse bolj zanimiva...;)

Nejc si je vedno želel dirigirati Wagnerja... Pa čeprav ima prima balerina zajčja ušesa...

Spoznavanje Dunaja... Ker je padal dež in pihal veter res ni bilo prijetno... Smo šli pa vseeno pogledat slavni lift do nebes (interna fora, reklama za palmers..:))

In ponovno kuhat...  Tokrat dušeni zrezki...

Ponovno večer, glasbeni program, ki se je zavlekel v nocturno...

Težke debate, jasno zgolj glasbena tematika...

Tako se je zaključil vikend v avstrijski prestolnici. Za mene, ki sem bil v stanju melanholičnega depresivca super odklop, za vse ostale pa tudi ni bilo slabo. No, zjutraj, ko sem se vozil v Munchen se mi je vikend malo poznal...