Monte Cocco

Monte Cocco, oziroma Kovk, je vrh v vzhodnih Karnijskih Alpah, sosed bolj znane Cime Bella. Za dan, ko razmere niso bile najboljše se je zdel kar primeren cilj. Peljali smo se mimo Trbiža (brez plenjenja stojnic in kupovanja kavbojk) v zatrep doline Ugovizza. Tam smo si nataknili smuči in začeli vzpon. Sprva je bil sneg južen, sčasoma pa je postajal vse trši.

No, z vsakim metrom se je vidljivost zmanjšala.

Vrh. No, križ smo našli, vseeno smo se spraševali, če smo na pravem vrhu, ker je bila vidljivost naravnost fenomenalna.

Nekaj slik našega smučanja. Zgornji del je bila podlaga odlična, problem je bila vidljivost. Srednji del je bila grozna skorja, tako da smo morali zavijati s prestopanje. Tu nam je uspelo izvesti tudi nekaj zanimivih gimnastičnih figur, ki so že mejile na akrobacije. Spodnji del pa je bil odlično odjužen, tako da je bila smuka dobra.

No, ko si ob 11ih pred avtom po turni smuki, res ne veš, kaj bi sam s sabo. Smo bili pač zgodni.
Za slike se moram tokrat zahvaliti Mateju in  www.go-outdoor.si 

Nočni Lubnik

(foto: J. Nastran)

Naš drugi nočni cilj je bil Lubnik. Tokrat vreme res ni bilo najlepše. V Škofji Loki je rahlo deževalo, na izhodišču pa snežilo. Vseeno se je izkazalo, da imajo nočni pohodi svoj čar.

(foto: J. Nastran)

Slavna tabla, da lahko dokažemo, da smo res bili tu...

(foto: J. Nastran)

(foto: J. Nastran)

Sebastjanova žlahta...

Del ekipe v snegu..

Stari vrh

Včasih pride tak dan, da se pač ne da iti kam daleč. No, doma pa tudi nismo. Takrat se izkaže zaprto smučišče Stari vrh. Dober teren, nekaj novega snega, pa gremo.

Vidljivost res ni bila najboljša. Se nam je zgodilo, da smo zgrešili zgornjo postajo šest sede, pa čeprav smo šli mimo nje na razdalji 20m.

No, eden od minijev... Pripelje se avto, iz njega prideta mož in žena, ter trije mulci, vsi pod meter dvajset. Starša jih opremita s turno opremo in spustita v hrib. No, moram reči, da so šli kot sneta sekira.  Ko sta jih starša ujela, sta jih še glasno spodbujala... No, takšna je pač usoda otrok tekmovalnih turnih smučarjev.

Tone... Po tem, ko je prehitel 6 letnika na smučkah...

Ker je bila smuka res nora, smo naredili še eno ponovitev... Ter čez tri dni še enkrat. Po poti nazaj smo ponovno lovili divjad z avtom, ter nabirali čemaž po gozdu. Letos je pač res zanimiva pomlad...

Viševnik solo

Pride tak dan, da nikakor ne najdem nikogar, ki bi šel z mano nekam stran. Tako sem se tokrat na pot podal sam. Čeprav sem po nočnem pohodu prišel domov v zgodnjih jutranjih urah, sem bil vseeno na Pokljuki že ob devetih.

Oblaki so se razkadili, jaz pa naložen s svojim fotoaparatom, veselo pot pod smuče. Cilj Viševnik.

Ljudi res ni bilo. Je bilo pa že pošteno zvoženo. Vseeno je obetalo dobro smuko.

No, ko sem prišel na greben se je nebo zaprlo, vrh pa se je zavil v meglo.

Vršni del je bi trd in pomrznjen, vidljivost taka, da občasno nisem videl robnika na smučah, med tem ko je srednji in spodnji del bil enostavno popoln. Uživaško zavijanje po mehkem snegu, nad trdo osnovo.

p.s.
Slike so blazno dolgočasne, tako da naslednjič sabo nesem mojega črnega smodlaka. Bo vsaj en zanimiv motiv.

Nočni Ratitovec

PD Kranj smo začeli s serijo nočnih pohodov. Kot se spodobi, smo začeli ob polni luni, cilj prvega pohoda pa je bil Ratitovec.

Vožnja proti Železnikom ter naprej proti Prtovču, je bila popestrena iz strani divjadi, ki se je prosto sprehajala po cesti. Slišal sem že teorijo, kako luna vpliva na njih, vendar pa so me vseeno presenetile srne, ki se sploh niso umikale. No ena je rahlo pobožala moj odbijač. Tako, da smo nadaljevali bolj pazljivo.

Ker je čez dan še rahlo snežilo, je bila pot prav romantično zasnežena.

Čim smo prišli iz gozda, se je nebo odprlo, pokazale so se zvezde, luna pa je prispevala svetlobo, tako da smo lahko ugasnili naše svetilke.

Naša ekipa, ki je v zavidljivem času prišla do koče. No, tempo je bil morda malo hud, vendar pa obljubljam, da bo naslednjič bolje! (je bilo bolje....:))

p.s.

Na poti proti Loki je imel bližnje srečanje čudne vrste s srno Sebastjan. In to v naselju! Da pa je bila mera polna sta Katja in Matej na poti v Kranjsko goro za mišjega zgrešila jelena, ki se tudi ni dal motiti. Skratka polno luno sedaj jemljem precej bolj resno...

Zimski vodniški izpiti

Ponovno smo se vrnili na Grohot pod Raduho, tokrat še na izpitni del našega zimskega izobraževanja.

Pogled na najvišje ležečo kmetijo v sloveniji, Bukovnik.

Najprej smo odpisali teoretični del izpita. No, bilo je kar nekaj vprašanj.

Razdelili so nas v skupine, da bi skupaj pripravili načrt za praktični del, pohod.

 Vsaka skupina se je dobila na sestanku z inštruktorjem, ki je na izpitu predstavljal udeleženca.

Pa smo šli...

Udeleženci niso bili opremljeni, kar pa so imeli, pa niso znali uporabljati.

Pojavljale so se težave, ki smo jih morali reševati. V tem primeru je šlo za zdrs udeleženca.

Srečevali smo tudi druge skupine, ki so reševali težave svojih udeležencev.

Za konec smo imeli še simulacijo poškodbe kolena. Malo improvizirane imobilizacija, pa je bil kot nov.

Tako smo uspešno zaključili naše zimsko vodniško izobraževanje. Čakajo nas še ture pod budnim očesom mentorja.