Pride tak dan, da nikakor ne najdem nikogar, ki bi šel z mano nekam stran. Tako sem se tokrat na pot podal sam. Čeprav sem po nočnem pohodu prišel domov v zgodnjih jutranjih urah, sem bil vseeno na Pokljuki že ob devetih.
Oblaki so se razkadili, jaz pa naložen s svojim fotoaparatom, veselo pot pod smuče. Cilj Viševnik.
Ljudi res ni bilo. Je bilo pa že pošteno zvoženo. Vseeno je obetalo dobro smuko.
No, ko sem prišel na greben se je nebo zaprlo, vrh pa se je zavil v meglo.
Vršni del je bi trd in pomrznjen, vidljivost taka, da občasno nisem videl robnika na smučah, med tem ko je srednji in spodnji del bil enostavno popoln. Uživaško zavijanje po mehkem snegu, nad trdo osnovo.
p.s.
Slike so blazno dolgočasne, tako da naslednjič sabo nesem mojega črnega smodlaka. Bo vsaj en zanimiv motiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar