Trbojsko jezero

Trbojsko jezero je nastalo med Kranjem in Mavčičami kot posledica zajezitve reke Save, ko so leta 1986 zgradili HE Mavčiče. Voda je delno potopila tudi spektakularno sotesko Zarica, ki jo je Sava vrezala v konglomerat sprijete prodne nanose na Kranjskem in Sorškem polju. Prodišča, rečne loge in brzice je zamenjalo jezero, ki je postalo dom za številne vodne ptice. Nekatere tu gnezdijo, druge pridejo na zimske počitnice, tretje pa so na jezeru le na kratkotrajnem obisku. Posebej velja omeniti velikega žagarja, saj večina slovenske populacije te redke race gnezdi na Trbojskem jezeru. Na razgibanih konglomeratnih stenah s spodmoli rastejo tudi rastline, ki jih sicer najdemo v gorah.(vir:visitslovenia)

Potopljena soteska je bila znana po cvetočih Planikah, po katerih je dobila ime tudi na začetku kanjona stoječa tovarna obutve. Danes, jasno, Planika ne dela več obutve v Kranju, kar se pozna tudi na čistoči vode.

Na reki se resnično poznajo meje med reko in jezerom, oziroma med stoječo in tekočo vodo.

Kljub temu, da voda ni najbolj čista, moram reči, da je pogled res lep. Tudi v hrbet....:)

In zaveslala sva v poletni dan.

Ferata Luft unter den Sohlen

Ko smo zaključili s prvo ferato, je ostalo še nekaj moči ter skoraj polovico dneva. Zato smo se zapeljali do Špitala ter ob jezeru do vasi Dobriach. Od tam smo se skozi gozd in poseko, ki so jo prekrivale maline povzpeli do začetka ferate Luft unter den Sohlen. Temperature so se sedaj že pošteno dvignile, tako da je bilo na skali precej vroče.

Tudi tu je potrebno že takoj na začetku pokazati kar nekaj moči.

Jasno, tudi nekaj previsnih delov nas je čakalo.

 Nekje na sredi nas je pričakala klopca ter vpisna knjiga.

Zadnji del gre jeklenica preko odprtih in rahlo previsnih plošč. Skratka veliko dela za roke...

Zadnji raztežaj je zajeda, po kateri se privlečeš do vrha, kjer stoji precej sprana avstrijska zastava. Od tam je sestop ob jeklenici, težavnosti približno kot povpečna zelo zahtevna pot v Julijcih ... :)

Epilog; Kljub lažji oceni je bila tura kar zahtevna, saj smo veliko moči porabili v prejšnji ferati. Za to bi lahko celo trdil, da je tu potrebno več moči kot za težji Fallbach. Skupaj, oziroma kombinacija obeh tur pa je kar hud zalogaj tudi za dobro utrjenega feratarja.

Ferata Fallbach

Spraševali smo se, kako zgleda najtežja ferata na Koroškem ... Človek se loti raziskave in pride do sklepa, da ob slapu pred dolino Malta, kjer smo preživeli kar nekaj zimskih dni v tamkajšnjih slapovih, stoji najtežja zavarovana plezalna pot v naši okolici. Ocenjena je z E. Kar pa ne pove kaj veliko ... :)

Torej, turističen ogled slapu, plačaš 5eur vstopnine in si že na jeklenicah. No, spodaj so igrišča za otroke, kafič za starše in razgled na najvišji slap na Koroškem.

Prvi raztežaj takoj pokaže resnost ture.

Nekaj zajed....In mi zajedavci.

Počasi se približamo slapu.

Ob slapu navzgor. Tu se je potrebno kar pošteno pomatrati.

Prek vode do svobode... ;)

Vzpon na razgledno ploščad...

Ena fotka na turistični razgledni točki... za strašit turiste....)

Preko mostu, ki bi bolj sodil v katerega od zabaviščnih parkov...

... do najtežjega dela, ko stvar postane previsna.

Pogled od spodaj....

... ter še od zgoraj.

Nekaj oddiha, ko dosežemo streho.

Sledila je še prečka v levo in že smo dosegli preliv slapu na vrhu skalne stopnje.

Še pogled preko slapu v dolino, ter skozi gozd nazaj na izhodišče.

Torej, primerjava z ostalimi feratami....
Mislim, da tu ni primerjave.Trenutno moj favorit.  Če samo primerjam ostale ferate, ki so pol ocene lažje. Gonžarjeva peč, Turška glava, Cjajnik, Škocjan, Glinščica, ... Skok pri oceni je tu res očiten. Če ne bi bila tako dobro zavarovana, bi bila precej resen zalogaj. Tako pa tako, kot sem napisal v začetku, zabava za vso družino. Najbližja ferata, ki je bolj zahtevna kot ta, je na Tirolskem. Torej, kdaj gremo?

p.s. Ker smo bili zgodni, dan pa je tako dolg, se še nismo odpeljali domov. Nadaljevanje jutri... :)