Tura v divji svet primorskih sten. Za svoj cilj smo si tokrat izbrali Vrh Krnice, ki je prvi v vrsti vrhov, ki tvorijo Loško steno. Lansko leto sva se z Evo povzpela na Briceljk (oziroma Brinceljk, kot je trdila naključna mimoidoča). Tokrat smo se na pot podali v družbi PD Kranj in pod vodstvom Mitje.
Najprej smo se po lovskih stezah povzpeli skozi gozd.
Tokrat se nas je zbralo kar dobra skupina.
Kmalu, ko smo dosegli lovski bivak, se je gozd odprl in pokazale so se značilne primorske, strme trave.
Razgledi proti vrhu, ki se skriva v ozadju.
Še pogled mimo cvetic v dolino Bavšice ter naprej proti Bavškem Grintovcu.
Za vzorec smo našli tudi jeklenic. Jasno, samo na skalnem delu, preko trav jih ni bilo.
Pred nami je bil najbolj zahteven del poti, ki pa je pomenil samo nekaj bolj pazljivih korakov v skalni stopnji.
Zadnje metre do vrha smo opravili v značilnem ovčjem slogu. Vsak po svoje išče prehode in najbolj uhojeno travo.
Še zadnji prihajamo na vrh.
Razgled v Možnico in na Gregovo nepremičnino... ;)
Vreme na vrhu ni najbolj blestelo, zato smo močno pospešili sestop preko travnikov. Res si nismo želeli, da bi sestopali po mokrih travah. Čim smo dosegli varno zavetje, pa smo si privoščili daljši odmor in nekaj poležavanja na soncu.
Občasno smo opazovali oblake, ki so v sosednje doline odlagali velike količine dežja. Mi smo mu uspeli pobegniti, kar je bilo verjetno posledica našega poštenega tempa. Zvesto smo sledili časovnici, ki jo za ta vrh pripiše Mihelič v svoji knjigi, le da on piše za samohodca, mi pa smo bili kar velika skupina. Prve kaplje so nas dosegle šele ko smo se privalili iz grmovja pri trdnjavi Kluže.
Kaj naj rečem? Dobra tura, z veliko višine, divjih prehodov ter razgledov. Poštena.
