Kokra

Po odkrivanju izvira Krke in Kolpe, je na vrsto prišla tudi Kokra. Zanimivo je to, da mi ji od vseh rek najbližja prav slednja. Njen kanjon na Miljah je bil pač prvi kraj v bližini mojega doma, kjer se je dalo namakati v vsaj navidezno čisti vodi. Osnovnošolsko zabijanje časa je zamenjalo gimnazijsko reševanje tekočih problematik. Vse ob reki.. Nikoli se pa nisem vprašal, kje je izvir te reke.

Po študiji zemljevida sva odkrila, da je glavni izvir grapa, na avstrijsko-slovenski meji, nad Spodnjim Jezerskim. Tam izvira potok Kokra, ki se po združitvi s Jezernico imenuje Kokra. Izvir pa trenutno zgleda precej ne zanimivo. No, vidi se, da se struga ob deževju bistveno razširi.

Razgledi na Spodnje Jezersko ter Grintovce

Jesenski razgledi in barvni odtenki gozda.

Pod izvirom se v gozdu nahaja partizanska bolnica Krtina. Bolnico so uporabljali predvsem partizani iz Avstrijske Koroške. Obratovala je od poletja 1944, pa do začetka leta 1945, ko so jo požgali domobranci. Po vojni so barako obnovili in danes je muzej na prostem, s prostim pristopom.

Kokra postaja vse bolj vodnata in ima veliko pritokov. Tu se preko plasti lehnjaka zliva voda v strugo.

Kamnolom Jezerskega lehnjaka, ki pa je danes opuščen. Vseeno predstavlja zanimivo geološko posebnost.

Na Gornjem Jezerskem izvira tudi slatina. Ta, ki se nahaja tik ob glavni cesti, je presenetljivo okusna. Tabla govori o tem, da je bil o kvaliteti vode seznanjen že Janez Vajhart Valvazor. No, okus te slatine je sladek in prijeten in nima močnega železnega okusa, kot ga ima voda iz Murijevem vrelcu, na drugi strani meje. Tudi ta potok se izliva v Jezernico, ki je eden od pritokov Kokre.

Jezerska domačija.

Posebnosti lokalne gradnje in uporaba lokalnih materijalov.

Razgled na Jezersko cerkev in Dolgi hrbet v ozadju.

Če hodiš po poznojesenski trati, nekako ne delaš škode. No, kaj pa če hodimo po rokah?

Jesensko tihožitje.

Jezersko jezero. Ima kar nekaj težav. Ena od njih je ta, da tja v hladni polovici leta skoraj ne posije sonce. Druga, bolj pereča pa je ta, da odprto gnojišče zadnje kmetije poskrbi, da imajo alge vedno dosti hrane v jezeru. Od tod ta lepa zelena barva. No, voda iz jezera je tudi pritok v Kokro.

No, od sotočja Kokre in Jezernice pa že lahko govorimo o reki. Ima že svoj značaj, barvo in dinamiko. Zavoljo te dinamike je reka kar močno regulirana s kaskadami ter utrjenimi brežinami. Za kajak je zanimiva ob visoki vodi, pa še takrat je kar zahtevna. Tako, da bom letos še počakal s takimi podvigi.

Vodostaj reke med Preddvorom in Visokim mi je bil kar všeč za kakšen podvig. Razen nekaj jezov, ki mi niso delovali preveč prevozni, mi deluje kar zanimivo.

Morda ravno zato, ker gre za svet pred domačim pragom. Veslanje s pogledom na domače pobočje Storžiča tudi ni slaba ideja...

Spoznavanje domače reke, tokrat samo iz obale. Žal imam ravno tu kar nekaj pripomb nad odlaganjem smeti in gradbenih odpadkov. Kako to, da se to še vedno dogaja? Kako da so ljudje ob Krki in Kolpi s to prasko že nehali, okolica Kranja pa še kar ostaja odprto smetišče?