Stegovnik

Planinsko društvo Kranj smo imeli v letnem planu izletov tudi turo v neznano. V mislih sem imel več različic, ki bi jih lahko prilagajal glede na vreme in snežne pogoje, letos pa zima nekako še ni pokazala svojega pravega obraza. Tako so me nekaj ur pred odhodom prepričali, da je Stegovnik prava izbira.

Tokrat smo za izhodišče izbrali dolino Kokre, oziroma gostilno Kanonir. Od tam smo se povzpeli na sedlo med Tržičem in Jezerskim. Tu je včasih tekla deželna meja med Koroško in Kranjsko.

Po cesti v smeri Storžiča.

Pot se vije po bujnih gozdovih. Na grebenu je bila nekoč žičnata ograja. Ker je bila to meja med dvema deželama Avstro-Ogrske, so na meji postavili žično ograjo, ki naj bi preprečila jelenjadi, da bi bežala iz lovišča v lovišče. Ostanki te ograje so še vedno vidni, pa čeprav so dežele ukinili že pred sto leti.

Ko smo dosegli greben, smo se spustili na Tržiško stran in se po cesti sprehodili po planini Javornik. Veliki Javornik, ki se pne nad to planino, je med turnimi smučarji in kolesarji bolj znan pod imenom Ženiklovec.

Odpirali so se prvi pogledi na Stegovnik, oziroma Štegovnik.

Gosti gozdovi in temne grape nas pripeljejo do vznožje Stegovnika.

Glavna znamenitost gore je prehod skozi jamo z okni. No, okrog in okrog je kup jam in spodmolov, med tem ko skozi največjo vodi zavarovana pot.

Stegovnik je zanimiv tudi po svoji geološki plati. Gre za enega najstarejših apnencev pri nas, ki je znan po svojih fosilih in mineralih.

Jamska okna

V sami jami smo si vzeli čas za slikanje in stikanja po luknjah.

Pogled skozi stransko okno.

...in pogled na Julijce.

Vršni greben, ki nas pripelje do neizrazitega vrha.

Razgled na vse strani neba, na Julijce, Grintovce, greben Košute in Storžič. Potem pa sestop preko Močnikovega sedla nazaj proti Kanonirju in Kokri. Tako smo spet spoznavali svet pred domačim pragom, oziroma spoznali, da je neznano nekje med Jezerskim in Tržičem.