Dražgoše

 Nikoli mi ne bo uspelo pripraviti upokojencev do tega, da bi se na turo realno prijavili. Njim je pač popolnoma samoumevno, da naročim avtobus, ki jih bo čakal, če se oni slučajno odločijo, da bi se tisto lepo jutro podali na turo. Poudarek je seveda na lepem jutru, ker če je jutro grdo, pač ostanejo doma. Tako sem spet dan pred pohodom v Dražgoše odpovedal avtobus in za vsak primer najel kombi. No, ker je bilo jutro bolj tako, smo napolnili kombi in osebni avto. Jasno smo poželi kar nekaj razočaranj nad načinom prevoza, saj bi se gospoda peljala v avtobusu.

 No, iz Podblice smo se počasi povzpeli proti pobočjem Jelovice. Malo sem kramljal z udeleženci, malo slikal in zehal. No glas iz megle. Slišim medveda?

 Tako je! Barbara v spremstvu policije.... No, dobra družba zagotovljena.

 Hja, letos zima res ni tista prava. Posamezne zaplate snega v dolini, pobočja pa so popolnoma kopna. Tudi to, pod Dražgoško goro.

 Betonski spomenik bitki.

 Kaj in kje in zakaj si lahko preberete na povezavi. Dejstvo je, da je šlo za enega največjih spopadov druge svetovne vojne na naših tleh, ki je na simbolni ravni pomemben za rušenje mita o nepremagljivi okupatorski vojski, hudi represiji nad civilnim prebivalstvom, ter rast simbola upora, ki se ga gradi in vzdržuje že 75let. Globalno je spopad preprečil zgolj priključitev gorenjske Rajhu.

 Večino ljudi pride na slovesnost zaradi govora. Letos je bil govornik Saša Vuga

 Kuhanje kave... Joj, kako sem ponosen na čeharjenje...

 Med kozolci Jelovice, na travnikih in med sadovnjaki.

Kam? V nove zarje, ali nazaj v preteklost?

Krnica

 Trije tipi gremo na foto lov, oziroma kam na prelep dan, ko je celotna Slovenija ujeta v dežju in plundri... Grega, canonaš in voznik Fiata, ker veliko pove o njegovem okusu. dr. Miroslav, nikonaš in najboljši turni smučar Posavine. Jaz, nikonaš in precej slab v kolenih. Trijo adijo...

 Na Vršiški cesti je bil sneg. Zato smo si namestili zimsko podvozje in se podali v Krnico.

Muđahedinski imič

Razgledi res niso bili preveč divji. Snega je bilo malo, bilo pa ga je ravno dovolj, da je pokril skale na melišču. Tako smo se lomili po grušču in padali po pršiču. Gazi pred nami ni bilo.

 Po nekaj minutah smo se raje odločili, da se vrnemo.

 Enkrat vandal, vedno vandal. Turbo Tržič se je nasmehnil.

  Ker dobri doktor še ni nikoli bil v teh koncih smo se podali še v Martuljsko sotesko. Po poledeneli poti smo se povzpeli v smeri Martuljskih slapov.

 Poledenitev še ni opravila svoje. Morda je tudi vode preveč. Vsekakor slapovi niso za poplezat.

 No, vseeno smo v stilu japonskih turistov polnili spominske kartice, ko smo se lomili po poledeneli poti in skozi drseči gozd, kjer bi lahko zdrsnili v ledeno mrzlo sotesko. Tako, da doma pa le nismo bili.

Kanjon Save

Nekateri biseri se skrivajo tako rekoč za ovinkom. Reka Sava, ki je pod Kranjem ujeta v zapornice dveh hidroelektraren, skriva v bližini Trboj prav neverjeten kanjon. Reka je tu mirna in globoko v soteski. Kako neverjetna je bila preden so jo zajezili si je danes kar težko predstvljati. Naša pot zavije v sotesko takoj pri zapornici HE Mavčiče, kjer se zaključi Trbojsko jezero ter začne kratek odsek reke Save, dokler ta ponovno ne zadene ob zapornice v Medvodah. 

 Sava je v soteski mirna in globoka. Odkar dela čistilna naprava v Kranju s polno paro se to pozna tudi pri vidljivosti v reki.

 Pot se vije nad reko v gostem gozdu. Glede na toplo letošnjo zimo je bil sprehod po svetlem listnatem gozdu prav prijetno topel.

 Konglomeratne stene kanjona, polne spodmolov ter malih jam, ki so nekoč, tako kot danes, nudile zavetje. Sedaj predvsem ribičem "na črno"in kadilcem skrivačem. Klopce pa kakemu parčku.

 Pot se zaključi v kampu v Dragočajni. Lokacijo poznam iz svojih veslaških potepanj po Savi. Vedno me preseneča, koliko ljudi se v toplih mesecih ustavi v tem kampu, daleč od katerekoli turistične zanimivosti.

 Ta sprehod je bolj dišal po jeseni in ne po prvih dneh novoletnih praznikov.

 HE Mavčiče

Trboje in zimske gore Kamniških Alp. Letos zima res ne postreže z nekimi pravimi razmerami.

Kredarica

Zadnja tura v našem PDju, vsako leto, je Kredarica. Letos, oziroma lani, bi vzponu na Kredarico težko rekli zimska tura. Večji del poti smo prehodili po kopnem.

Skupina je bila precej velika in razpotegnjena. Sam sem počakal na zamudnike, ki so si šli rano v jutro pogledat, kakšne so kaj razmere v Vratih.

No, nekje do Kalvarije smo ujeli večino ostalih.

Počasi smo za sabo puščali Krmo.

... in prišli smo na Kredarico... Tokrat sem bil prvič, 26.12, na Kredarici, da smo sedeli pred kočo in to v kratkih rokavih.

Bežki na soncu...

...kitica na soncu...

Velik del naše skupine....

... in naša skupina v sestopu... učinkovita taktika imenovana ovce.

šminke...:)

Družinski fotošuting...Krajnci na kupu, tehnika je v fotrovih rokah, bejbe pa nasmešek....

Nekateri so našli še ledni jezik, na katerim se je dalo malo potelovaditi. (na sliki) Drugi smo našli nekaj ledu na poti.  Nekdo (ni bil z nami) je preveril, tudi kako trd je. No, bojda si je zlomil kako kost, dočakal pa je tudi vožnjo svojega življenja s helikopterjem in reševalci.