Trije tipi gremo na foto lov, oziroma kam na prelep dan, ko je celotna Slovenija ujeta v dežju in plundri... Grega, canonaš in voznik Fiata, ker veliko pove o njegovem okusu. dr. Miroslav, nikonaš in najboljši turni smučar Posavine. Jaz, nikonaš in precej slab v kolenih. Trijo adijo...
Na Vršiški cesti je bil sneg. Zato smo si namestili zimsko podvozje in se podali v Krnico.
Muđahedinski imič
Razgledi res niso bili preveč divji. Snega je bilo malo, bilo pa ga je ravno dovolj, da je pokril skale na melišču. Tako smo se lomili po grušču in padali po pršiču. Gazi pred nami ni bilo.
Po nekaj minutah smo se raje odločili, da se vrnemo.
Enkrat vandal, vedno vandal. Turbo Tržič se je nasmehnil.
Ker dobri doktor še ni nikoli bil v teh koncih smo se podali še v Martuljsko sotesko. Po poledeneli poti smo se povzpeli v smeri Martuljskih slapov.
Poledenitev še ni opravila svoje. Morda je tudi vode preveč. Vsekakor slapovi niso za poplezat.
No, vseeno smo v stilu japonskih turistov polnili spominske kartice, ko smo se lomili po poledeneli poti in skozi drseči gozd, kjer bi lahko zdrsnili v ledeno mrzlo sotesko. Tako, da doma pa le nismo bili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar