Dom de Mischabel

Dom de Mischabel je najvišji Švicarski vrh, ki stoji v celoti na ozemlju Švice. Visok je 4545 m in je bil letošnji cilj ledeniškega tečaja AO Kranj. Tako kot se spodobi, smo se tečajo udeležili tudi združene šole PD Kranj. Skratka, tudi letos nas je bilo za cel avtobus. Po celonočni vožnji smo prispeli na izhodišče, vas Randa, blizu Zermatta.

Prvi dan nas je čakal vzpon do Dom Hutte, 2960 m, kjer smo prenočili. Pot se je vlekla po soncu in po pravi poletni vročini. No, razgledi po soseščini so odtehtali vročino.

Iz ozadja kuka Matterhorn.

Weisshorn na drugi strani doline.

Mi pa prav počasi nabiramo višino.

Koča. Moram priznati, da sem je bil pošteno vesel. Da o hladni pijači sploh ne govorim.

Terasa z najlepšim razgledom v Švici.

Počivanje, hidracija in aklimatizacija.

Drugi dan se je vreme zaprlo, zato smo svoj naskok na vrh prestavili na naslednji dan. Tako smo se nekateri sprehodili do bližnjega hriba, Festijoch. No, ko sem prišel do dotične skalne stopnje, in me je zagrnil oblak, sem se odločil, da ne bom nadaljeval. Palice, ki imajo jeklene konice so začele brneti, saj je bilo v oblaku močno naelektreno polje. Glede na predhodne izkušnje z razelektritvami (strele), se mi ni zdelo pametno nadaljevati. No, med tem mi je začela iskra preskakovati tudi na cepinu. Drugi, ki so nadaljevali so povedali, da se je oblak potem dvignil in da se je celo pokazalo sonce.

Med tem so alpinisti prikazali in izvedli ledeniški tečaj. Poiskali so primerno razpoko, vanjo vrgli "prostovoljca" in ga rešili iz razpoke. No, vsaj tak naj bi bil plan.

V senci Doma.

Sestop po plazovih južnega snega.

Na soncu se temperature hitro dvignejo.

Ko posije sonce in veter prežene oblake, se je odprl pogled na goro, oziroma skoraj vrh. Pravi vrh je špička tam zadaj. Se pa vidi celotni greben (od leve), po katerem smo napadli vrh.

Za te vrhove so malo spi in rano vstaja. Tokrat smo imeli zajtrk ob dveh in odhod ob treh. Dobršni del poti smo pregazili v temi. Pregazili? Da, od točke, ki smo jo dosegli dan prej, pa vse do stene, je bilo potrebo gaziti.

Ko se je začelo daniti, je sneg postal trši in je včasih celo nosil našo težo.

Sonce je skoraj dosegel najvišje sosede.

Mi pa smo počasi začeli vzpon na sedlo, od koder smo se povzpeli na greben.

Izvidnico alpinistov smo poslali v smeri, kjer poleti poteka normalni pristop.

Pričakala jih je telovadba in povezovanje jezikov snega proti sedlu.

Naša četica se vzpenja po strmem snežišču.

Kmalu so vklesane stopnice postale strme, prav tako se je precej ohladilo.

Pogled nazaj na ledenik, ki smo ga prehodili v tem jutru.

Na sedlu smo se srečali z izvidnico.

Od tu naprej nas je čakal samo greben. Povečini je bil lepo pomrznjen in zmerne strmine.

Vzpon do predvrha.

Še skalna stopnja. Pri spustu smo preko nje uredili spuste po vrvi.

Vrh te stopnje, na predvrhu, sem se odločil in obrnil. Nekaj težav so mi povzročila pljuča, saj sem teden pred odhodom na brzino pozdravil neki zahrbten prehlad. Zato sem zadnjih nekaj višinskih metrov precej sumljivo kašljal. Veliko težav pa mi je povzročilo pomanjkanje kondicije. Letos nekako nisem našel časa, da bi se na tak vzpon prej pripravil, tako da sem bil pred tem samo na eni dve urni turi. Višina cca 4300 m, čakalo pa me je še 3000 m sestopa in približno 30 km hoje v popolni zimski opravi. No, vsaj deset let ne zavijem več na ta hrib.

Torej drugič grem bolje pripravljen...