Bogatin

Zadnjo noč leta smo letos preživeli na Komni, bolj natančno, pod Bogatinom. Družno smo najeli kočo, kjer smo preživeli zadnjih nekaj dni leta. Ker so dnevi kratki, sem se iz Bohinja povzpel sam in v noči. Mir, tišina in tema zimske noči so skoraj nalezljive. Skoraj sem pozabil, koliko zvezd je na nočnem gorskem nebu...

Ker nismo bili najbolj športno razpoloženi, smo se podali na bližnje Bogatinsko sedlo.

Razgled na našo kočo. No, tista, iz katere se vije dim...

Če imaš s sabo lačnega psa, je treba občasno počiti in kaj pojesti... Podobno je tudi, če grem zraven jaz s svojim fotoaparatom.

Naš portugalski prijatelj Nuno je odkril bistvo hribolazenja. Toplo sonce in mehka trava...

Instagram Ursha, oziroma Urša v akciji. Mona tokrat ni bila v centru pozornosti.

Iz sedla se je lepo videlo morje. Vidi pa se tudi, za ta letni čas prav neverjetna količina snega.

Mona v akciji... No, na spodnji sliki bi lahko trdil, da se celo nasmiha... zagotovo je bila v igri hrana...

Zimske noči so dolge. Treba jih je izkoristiti. Ker je spanje precenjeno, sem vzel stojalo, močno svetilko in odšel v nočni mraz. In zvezde so zasijale....

Mlečna cesta

Svetloba prihaja iz bohinjske doline. Vse ostale luči so naše, ali zvezdne...

Kredarica

Kredarica je najvišje ležeča planinska koča v Sloveniji. Odprta je vse dni v letu. GRS Kranj, AO Kranj in zadnja leta tudi PD Kranj se do koče povzpnemo vsako leto ob dnevu državnosti, 26.12.. Tako je bilo tudi letos. Priljubljen "Štefanov", kondicijski, prednovoletni, tradicionalni pohod postaja vse bolj priljubljen.

Rana ura je velela, da smo bil nad pastirsko kočo, ko se je naredil dan. Letos smo hodili bolj počasi, kljub temu, da snega ni bilo.

V gorah ni nič spominjalo na pozni december. Temperature so bile kar visoke, snega pa le za vzorec.

Nekje na Kalvariji se je začela nepretrgana snežna odeja. Tu je nastopil tudi čas za dereze.

Rahlo pobeljen Triglav

Zadnja strmina, ki jemlje voljo do življenja... In prihod do koče.

Nekateri so se šli pogret v kočo. Termometer je zunaj kazal osem stopinj. Drugi pa so se šli postaviti v vrsto za vzpon na vrh. Gneča skoraj kot poleti.

Lep dan in pobeg iz smoga dolin.

Malo posedanja na soncu in sestop nazaj v dolino.

Nazaj v Krmo in stran od snega ter sonca... No, letos nas je bilo vseh skupaj že čez 70. Raztepeni po celem hribu, z različnimi urami odhoda in različnimi tempi. Razmere so že nekaj zadnjih let precej podobne. Pot je več ali manj kopna, po gozdu se najde led, snega pa za vzorec. Obujali smo spomine na leta, ko smo to turo lahko opravili na turnih smučkah. Daleč so ta leta...