Mislil sem, da dolino Glinščice sedaj že dobro poznam. Sedaj sem spoznal, da je bilo poznavanje precej površinsko.
Planinsko društvo Kranj je imelo v svojem letnem planu tudi turo v neznano. Tokrat smo organizacijo zaupali Eriki, ki se je poglobila v znano destinacijo in jo ob pomoči svojih kolegov geografov in jamarjev primerno začinila. No, v osnovi je šlo za lahko kopno turo. Obvezna oprema je bila čelada in čelna svetilka vsem udeležencem pa smo obljubili, da bodo umazani.
Iz razgledišča smo se spustili na urejene sprehajalne poti, ki povežejo traso stare železnice in pešpoti doline.
Skozi tunele stare železnice.
Do prve jame... tako za ogrevanje je šlo za lahko dostopno in suho jamo.
Punce čakajo na vlak...
Jama...
Kljub kratki jami, smo bili veseli sonca. Je bilo pa v jami prijetno toplo.
Korakamo dalje, do druge jame...
Že dostop je bil lepo zasoljen...
Tu so nas takoj postavili na realna tla... Blatna tla.
Poplezavanje po spolzkih oprimkih in kapnikih.
Dalje v jamski svet.
Kapniki, ki se bleščijo s kapljicami vode. Potem pa mi je skoraj 100% vlaga zalila objektiv.
Nazaj na sonce...
Sledil je pohod do slapu.
Slap, ki smo si ga seveda morali pogledati od blizu.
Del pristopnikov, ki smo si pohod zabelili s spustom pod slap.
Dolina pa se slikovito vije dalje.
Nazaj na pot, ter ponoven, bolj civiliziran spust v dolino.
Prostor za piknik...
In novo raziskovanje potoka in doline.
Do kam lahko pridemo, na da bi zabredli v vodo, ki je bila kljub bližini morja (nekaj kilometrov) precej blizu ledišča.
Ozka in strma pot se je nadaljevala, mi pa smo ji sledili.
Najbolj izpostavljen del je bil zavarovan s fiksnimi vrvmi.
Romantika v apnencu.
Naš krog smo zaključili na razgledišču, kjer smo tudi začeli našo pot. Glinščica je pokazala še eno stran, tokrat podzemlje. Tega je baje v tej dolini še jako veliko, tako da za kakšno deževno nedeljo niti ni slaba izbira. No, tudi za sprehajanje pod zimskim soncem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar