Bled in Sava

 Pride vikend, jaz pa po tednu, ko sem ga preživel pod geslom, spanje je precenjeno. Večer prej sva se zataknila pri prijateljih, tako da tudi glava ni bila za kakšne bolj zahtevne podvige. Ker je bilo tudi vreme takšno kot moja glava, sva se zapeljala na Bled in se po vzoru pravih malomeščanov podala na sprehod okrog jezera. Edino tempo ni bilo ravno tipično... Bila sva za spoznanje hitrejša.

 Koliko časa sem čakal, da se je sprehajališče izpraznilo, raje ne povem... No, po sprehodu in po prvih kapljah, je bil čas za vstop v reko. Sava je imela idealni vodostaj, tako da sem se podal na reko pod elektrarno v Mostah.

 Malo igranja na brzicah... in odveslal sem dalje. Fotoaparat in avto sem zaupal spremljevalki. :)

 Prvo zasedo mi je pripravila pri kampu Šobec. Slikala me je iz mostu, oziroma iz zasede. Kot sem že omenil, je bil pretok idealen, tako sem podaljšal še do naslednje postaje, pod Radovljico, oziroma Tina Raft.

Pri Fuksovi brvi pod Radovljico sem zaključil veslanje. Za hip je posijalo sonce, preden se je pošteno vlilo. No, takrat sva bila že oba na suhem...

Ljubljanica

Ljubljanica je reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno.(WIKi)

Drugače pa reka, ki teče skozi Ljubljano in je tja do Vrhnike, idealna za veslanje v odprtem kanuju. Čim zapustiš mesto, odkriješ, da je tudi presenetljivo čista in lepa. Če pa se ob tem zavedaš, da veslaš po enem od najbolj svetih krajev v Evropi, kjer so ljudje svoje daritve reki izvajali že pred tri tisoč leti, ter kjer so našli najstarejše kolo na svetu, potem skoraj ni razloga, da se na reko ne bi podali tudi z dobršno mero spoštovanja. 

Veslanje je super šport. Da se včasih pridružijo še drugi, je potrebno narediti dobro reklamo. S Krčem imava že dolgo tradicijo romantičnih veslaških epopej v stilu "Reka poje mi" in "Brokeback mountain", ko sva veslala v sončne zahode po reki Savi. Selektivni spomin poskrbi, da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo, tako pozabi na boleč hrbet in žuljave roke. V spominu je celo tako prijetno, da sva se tokrat na pot podala z boljšima polovicama.

Ker nas je bilo sedaj toliko, da smo krepko presegli nosilnost našega kanuja, sem bil jaz tokrat v samostojni ladji. Rdeča nevarnost je precej hitrejša in manj stabilna.

Prostor za prvi postanek, kjer smo si privoščili kavo. Kuhanje kave na obrežju reke, v senci starega drevesa.

Vodstvo je prevzela Eva ... Tako smo po strugi navzgor iskali primerni prostor, kjer smo lahko spekli najine čevapčiče ter Aleševe in Nikine vegi burgerje ... Kar videl sem, kako se jima smejijo ribe, ptice, in besne nutrije ...

No, na reki smo bili praktično sami. Srečali smo nekaj ribičev in SUParko, ter nekaj ljudi na obrežju. Drugače pa reka, nekaj minut veslanja iz centra prestolnice, ki je popolnoma samotna.

...tiho veslajo v legendo...

No, s polnim želodcem smo se v Ljubljano vrnili res hitro. Toplo pomladno vreme in super dan na reki.

...mnenje Krča o tem, kako sem ga spet potegnil... Spet nekaj dni ne bo govoril z mano, potem pa bo pozabil in čez čas bomo spet zaveslali v nove valove kake druge reke.

Brda

Nedeljski izlet v tople kraje. Tokrat sva se nekje na poti proti primorski odločila, da zavijeva v Brda. Kam nisva vedela, sva se pa oba bežno spomnila, da sva nekoč tu že bila. Tako je pač pri teh letih... :)
Slovenska "Toscana" oziroma flišnati griči, tik ob meji z Italijo, ki slovijo po češnjah, vinu in sadju. Zadnja leta se vračajo tudi oljke.

Prvo naselje, ki pritegne pogled, ko se povzpneš iz doline Soče v Brda, je vas Kojsko, oziroma cerkvica in pokopališki tabor. Zagotovo je to ena od točk, kjer se moraš ob obisku ustaviti. Ne vem zakaj, vendar se moraš. Žal je bila cerkev zaprta, saj sva iz ust naturaliziranih priseljencev dobila namig, da se jo splača pogledati.

Jeruzalemski križ, simbol križarjev, ob dvoglavem orlu, simbolu avstrijskega imperija ... No, tu je pa že prostor za vse teoretike zarot in lovce na izgubljene križarske zaklade. Med prvo svetovno vojno je iz te cerkvice italijanski kralj opazoval soško bojišče. Je takrat nekoga zmotil simbol Avstrijskega imperija?

No, razgledni stolp v Gonjačah je bila druga točka, mimo katere res ne moreš iti. Iz njegovega vrha je razgled na vsa Brda, tako da sva od tod lahko načrtovala naslednje postanke. 23m stolp in premnogo stopnic ter rahlo pozibavnje v vetru. 

Razgled na Brda.

Pogled na Šmartno, ki se ja pokazalo kot najin naslednji cilj.

Alpe so bile še dobro pokrite s snegom, pri nas pa so bile temperature že čisto pomladne.

Praktično prevozno sredstvo. Ja, vem, Eva ne pusti....

V Šmartnem sva se ustavila na kavi. Spomnil sem se, da so si Jovanoviči pred leti uredili v Brdih svoj vikend zapik. Ko sem poklical Mirota, če se slučajno nahajajo tu, mi je rekel, naj raje pokličem Aljaža, ker naj bi se danes oglasil v Brdih. No, po minuti pogovora in dveh čakanja, se nama je na kavi pridružil Aljaž.

No, pogovor o vinu, dramah, Bogu in Bibliji, družini, frizerju in ljudeh, ki se ob pogovoru igrajo s fotoaparati. Skratka po dolgem času spet v elementu.

Aljaž naju je popeljal na tajno lokacijo družinske hacijede, kjer sta bila njegova starša ravno v fazi obrezovanja dreves.

Mir na soncu in zavetju Brd. Sedaj vem, zakaj se splača voziti tako daleč vsak vikend. No, razumem, da so tedni včasih predolgi.

Naju pa je pot vodila dalje. Da se v Brdih nahaja tudi apnenec, je dokaz slap Krčnik in soteska ob njem.

Ob cesti sva opazila zapuščeno staro šolo. Seveda sem se moral ustaviti in razgledati. Poslopje je obdano z vinogradi in počasi razpada. Zanimiva lokacija ... Manjkajo samo duhovi ... kar pa ne trdim, da jih ni...:)

Svojo pot čez Brda sva zaključila s spustom v dolino Soče. Solkanski most, s svojim kamnitim obokom, ki se pne visoko nad najlepšo reko na svetu, ki pa so jo tu že ujeli v betonsko korito hidro elektrarne. Reka je postala otožna...