Brda

Nedeljski izlet v tople kraje. Tokrat sva se nekje na poti proti primorski odločila, da zavijeva v Brda. Kam nisva vedela, sva se pa oba bežno spomnila, da sva nekoč tu že bila. Tako je pač pri teh letih... :)
Slovenska "Toscana" oziroma flišnati griči, tik ob meji z Italijo, ki slovijo po češnjah, vinu in sadju. Zadnja leta se vračajo tudi oljke.

Prvo naselje, ki pritegne pogled, ko se povzpneš iz doline Soče v Brda, je vas Kojsko, oziroma cerkvica in pokopališki tabor. Zagotovo je to ena od točk, kjer se moraš ob obisku ustaviti. Ne vem zakaj, vendar se moraš. Žal je bila cerkev zaprta, saj sva iz ust naturaliziranih priseljencev dobila namig, da se jo splača pogledati.

Jeruzalemski križ, simbol križarjev, ob dvoglavem orlu, simbolu avstrijskega imperija ... No, tu je pa že prostor za vse teoretike zarot in lovce na izgubljene križarske zaklade. Med prvo svetovno vojno je iz te cerkvice italijanski kralj opazoval soško bojišče. Je takrat nekoga zmotil simbol Avstrijskega imperija?

No, razgledni stolp v Gonjačah je bila druga točka, mimo katere res ne moreš iti. Iz njegovega vrha je razgled na vsa Brda, tako da sva od tod lahko načrtovala naslednje postanke. 23m stolp in premnogo stopnic ter rahlo pozibavnje v vetru. 

Razgled na Brda.

Pogled na Šmartno, ki se ja pokazalo kot najin naslednji cilj.

Alpe so bile še dobro pokrite s snegom, pri nas pa so bile temperature že čisto pomladne.

Praktično prevozno sredstvo. Ja, vem, Eva ne pusti....

V Šmartnem sva se ustavila na kavi. Spomnil sem se, da so si Jovanoviči pred leti uredili v Brdih svoj vikend zapik. Ko sem poklical Mirota, če se slučajno nahajajo tu, mi je rekel, naj raje pokličem Aljaža, ker naj bi se danes oglasil v Brdih. No, po minuti pogovora in dveh čakanja, se nama je na kavi pridružil Aljaž.

No, pogovor o vinu, dramah, Bogu in Bibliji, družini, frizerju in ljudeh, ki se ob pogovoru igrajo s fotoaparati. Skratka po dolgem času spet v elementu.

Aljaž naju je popeljal na tajno lokacijo družinske hacijede, kjer sta bila njegova starša ravno v fazi obrezovanja dreves.

Mir na soncu in zavetju Brd. Sedaj vem, zakaj se splača voziti tako daleč vsak vikend. No, razumem, da so tedni včasih predolgi.

Naju pa je pot vodila dalje. Da se v Brdih nahaja tudi apnenec, je dokaz slap Krčnik in soteska ob njem.

Ob cesti sva opazila zapuščeno staro šolo. Seveda sem se moral ustaviti in razgledati. Poslopje je obdano z vinogradi in počasi razpada. Zanimiva lokacija ... Manjkajo samo duhovi ... kar pa ne trdim, da jih ni...:)

Svojo pot čez Brda sva zaključila s spustom v dolino Soče. Solkanski most, s svojim kamnitim obokom, ki se pne visoko nad najlepšo reko na svetu, ki pa so jo tu že ujeli v betonsko korito hidro elektrarne. Reka je postala otožna...