Stari vrh

Včasih pride tak dan, da se pač ne da iti kam daleč. No, doma pa tudi nismo. Takrat se izkaže zaprto smučišče Stari vrh. Dober teren, nekaj novega snega, pa gremo.

Vidljivost res ni bila najboljša. Se nam je zgodilo, da smo zgrešili zgornjo postajo šest sede, pa čeprav smo šli mimo nje na razdalji 20m.

No, eden od minijev... Pripelje se avto, iz njega prideta mož in žena, ter trije mulci, vsi pod meter dvajset. Starša jih opremita s turno opremo in spustita v hrib. No, moram reči, da so šli kot sneta sekira.  Ko sta jih starša ujela, sta jih še glasno spodbujala... No, takšna je pač usoda otrok tekmovalnih turnih smučarjev.

Tone... Po tem, ko je prehitel 6 letnika na smučkah...

Ker je bila smuka res nora, smo naredili še eno ponovitev... Ter čez tri dni še enkrat. Po poti nazaj smo ponovno lovili divjad z avtom, ter nabirali čemaž po gozdu. Letos je pač res zanimiva pomlad...

Viševnik solo

Pride tak dan, da nikakor ne najdem nikogar, ki bi šel z mano nekam stran. Tako sem se tokrat na pot podal sam. Čeprav sem po nočnem pohodu prišel domov v zgodnjih jutranjih urah, sem bil vseeno na Pokljuki že ob devetih.

Oblaki so se razkadili, jaz pa naložen s svojim fotoaparatom, veselo pot pod smuče. Cilj Viševnik.

Ljudi res ni bilo. Je bilo pa že pošteno zvoženo. Vseeno je obetalo dobro smuko.

No, ko sem prišel na greben se je nebo zaprlo, vrh pa se je zavil v meglo.

Vršni del je bi trd in pomrznjen, vidljivost taka, da občasno nisem videl robnika na smučah, med tem ko je srednji in spodnji del bil enostavno popoln. Uživaško zavijanje po mehkem snegu, nad trdo osnovo.

p.s.
Slike so blazno dolgočasne, tako da naslednjič sabo nesem mojega črnega smodlaka. Bo vsaj en zanimiv motiv.