Mala Paklenica


Paklenica ima poleg svojih odličnih alpinističnih smeri in katastrofalnih športno plezalnih smeri tudi velik del prelepih pohodniških poti. Ko pride november in vrhove Velebita pokrije sneg, te poti postanejo nadvse prijetne za pohode. Tokrat sva iskala gorenjske vstope v Nacionalni park Paklenica v smeri Male Paklenice.


Najprej sva se dvignila za 700m in dosegla planoto nad soteskami.


Vrhovi so bili v snegu, spodaj pa so bile temperature več kot prijetne. Edino v senci je bilo že malo hladno.


Vzela sva si nekaj časa, da sva nabrala šipek, ki bo skrbel za dozo C vitamina pozimi. Šipka je v okolici zapuščenih vasi ogromno, saj so imeli grmičke nasajene v okolici hiš. Ker jih sedaj nihče ne obira, so grmički precej polni. Obiranje zgleda, kot da bi obiral češnje, le da je trnje tu malo bolj ostro.



Cerkev Sv. Jakova, ki so jo postavili vaščani v zahvalo ob koncu Prve svetovne vojne. Sedaj je porušena, saj ni nikogar več, ki bi živel v vasi.




Ko sva dosegla Njive Lekine, sva se spustila v Malo Paklenico. Ta je za razliko od svoje večje sestre manj obiskana in precej bolj divja. Plezanje je tu prepovedano, poti pa so samo označene, le tu in tam se občasno pojavi kakšna jeklenica.



Spust v sotesko.


Na dnu soteske naju je pozdravil potoček. Sedaj, ko se je sneg zaradi visokih temperatur začel taliti, je bil potok kar visok.







Občasno je bilo potrebno za napredovanje uporabiti nekaj boulderaškega znanja.





Jesenske barve




Med balvani sva srečala tudi nekaj ljudi, ki so se povzpeli po soteski navzgor.



Jama Kapljenica, kjer se da dobiti požirek ali dva vode tudi ob visokem poletju.








Sestop nazaj v obalni svet




V dolini je ogromno vodnih razbremenilnikov. Ti so poleg vhoda v park tudi edini zidan objekt v tem delu parka. Očitno se potoček, ki teče po soteski ob deževju spremeni v konkreten potok.


Eden od kamnitih spomenikov, ki so značilni za to področje. Za staroselce je bilo značilno, da jih ni zanimalo, kje je kdo pokopan, na kraju smrti, kjer je pokojni še zadnjič zagledal sonce, pa so postavili kamnite plošče s plitvim reliefom. Danes so že precej redke.


Dalmacija


Tudi letos se za novembrske praznike nisva odločila, da bi čuvala parcele na pokopališču. Sicer bi bilo zabavno obrekovat sosede v novih pelc montlih, ki stojijo ob svojih bodočih ležiščih, ki jih bodo zasedle, čim prenehajo bremeniti pokojninsko blagajno. Ne, midva sva se tudi letos odpravila proti jugu, natančneje pod Velebit, preverjat trdoto dalmatinske zemlje. Kampiranje v Paklenici.



Večerni sprehod do Većke kule in Kula bouldering


V spodnjem delu  gre za zanimivo plezarijo, ki pa po informacijah strokovnjakov (Mihc), postane v zgornjem delu precej krušljiva.





Položaj žerjava (ptiča...)


...in sprehod proti Solinam in Mali Paklenici.






Nova frizura...






Letos sva se na jug peljala po Jadranski magistrali. Za pot sva si vzela malo več časa, tako da so bili postanki malo bolj zanimivi.



Priljubljena dopustniška destilacija v bivši jugi, Goli otok.


...Prevozno sredstvo prihodnosti? No, moram povedati, da cesta ni tako slaba, da bi res potreboval tako vozilo...

Trdnjava Nehaj pri Senju. Obrambna linija Vojne krajine. Tu je svoje vojaške obveznosti opravljal Janez Vajkard  Valvasor. Verjetno mu je bilo prijetno, ko je eden od najbolj izobraženih ljudi tistega časa opravljal službo v mestecu med Krajišniki, kmeti, ribiči, Turki, priložnostnimi pirati in drugo dobro družbo.




Najino pot sva zaključila na Velikem vrhu nad Reko.  Razglednik in zelo zanimivo plezališče s predvsem lažjimi smermi. Razgled pa nad celotni Gorski Kotar.