Na Krvavec

Pred dnevom slovenskih planincev na Krvavcu sva šla z Evo preverit, kakšno je stanje poti, saj sem slišal, da kolesarji urejajo pot za spust, ki poteka tik ob planinski poti.

Glede na to, da je zadnje dni pošteno deževalo, je bila pot kvalitetno namočena, v gozdu pa se je zadrževala megla.  Vlažnost je bila prav neverjetna.

Po poteh spomenikov.

Polja čemaža po grapah. Čemaž je bil v vseh fazah rasti, od poganjkov pa do že odcvetenih cvetov.

Hiša na Davovcu. Super ambient za snemanje grozljivk...:) Na mestu, kjer so stale hiše, ki so jih požgali Nemci sedaj rastejo rože.

Ko sva prišla na Krvavec, se je za hip celo zjasnilo. Razen pesniško navdahnjenega avtorja table.

Tako sva preverila, da bo drug vikend vse potekalo tako, kot mora.

p.s. Torej, kolesarska pot je bila takrat še v fazi urejanja. Vseeno sem bil navdušen, kako so reševali točke, kjer se poti stikajo. Mislim, da so stičišča dobro zaščitena in označena tako, da ne bo prihajalo do neprijetnih srečanj. Drugače pa mislim, da je to pravi način za sožitje obeh športov.

Peričnik

Slovenija je letos gostila mednarodni tabor za vodnike Stezosledcev. Tabor je potekal na Šobcu. Eva, Grega in jaz pa smo jim pripravili delavnico iz gorništva. Udeleženci so se posedli v senco in pridno poslušali.

Matjaž zlaga nahrbtnik

Grega o pripravah na turo

Eva razlaga o hrani, oziroma kako se prehranjevati na poti.

Celotni tabor pa smo peljali na pohod v dolino Vrata, do slapu Peričnik.

Korakamo skozi gozd.

Prva skupina je obstala že na parkirišču pod slapom.

Večina se je povzpela na razgledno ploščat, kjer so se hladili v senci in pršu slapu.

Še dobro, da so večinoma uniformirani (majice), da smo jih ločili od ostalih naključnih obiskovalcev slapu.

Poslali smo jih še za slap, kjer vodi prav prijetna steza.

Sestri Mlinar...

No, za nekatere je bila ta pot že dovolj zahtevna.

Zelenko... V zelenju, z modro majico...:)

Nekateri smo se povzpeli še do gornjega slapu.

Pogled na vznožje slapu.

Tudi tu pot zavije za slap.

Od gornjega slapu vodi nemarkirana steza skozi galerije nazaj v dolino.

Pot je precej izpostavljena in na mestih ozka ter drseča. Zato je potrebo kar nekaj pazljivosti.

Razgled na Triglav in na severno steno.

Po gozdni poti smo se spustili čisto do Bistrice.

Na bregu reke smo jim končno privoščili počitek. Ki pa je bil bolj taktične narave. Čakal nas je še biser, brodenje na drugo stran.

Glede na to, da je ledenik izpod katerega priteče reka kakšne tri kilometre stran, je temperatura vode temu primerna.

Čakal sem na plavalce, ki pa jih tokrat nismo dočakali.