Teranova

Precej nenavaden vikend. Bovling in spoznavanje družbe se je zaključil pri kakšni Žirafi več, kot so punce predvidevale, pa tudi žur Rajcev se ni najbolje vtisnil v moj spomin. Pač posledica žiraf. Tako da zjutraj nisva bila zgodnja.

Ob deseti iz parkirišča pri postaji tovorne žičnice, kjer sva srečala Srečota in Martina, ki sta se podajala na turno. Predvidevala sva, da zaradi pozne ure ne bo preveč gužve.  No, račun brez krčmarja. Pred nama 6 navez, od tega 5 navez Hrvatov (grs Rijeka). Nisva se dala kaj preveč motiti in sva začela plezati. Ker se nisva navezala (odlične raznere in od predhodnikov izklesane stopnice) sva bila hitra in do grape, kjer se smer položi sva že prehitela vse naveze. Gazila sva grapo, ki so jo zasipali plaziči pršiča in skozi odlično narejeno prečko izplezala iz kotla. Gaženje do koče na Ledinah in sestop skozi Žrelo. Ob pol dveh pri avtu. Ni slabo za zdravljenje mačka...

Lenuhova

Priletela je fotka iz poplezavanja tik pred novim letom. S Tjašo sva proti vrhu Lenuhove grape ujela Aljaža Vidica in Šorla. Ovekovečili smo se na tej fotki...

Curtissons-Sella Nevea

Da bo dan zanimiv sem spoznal že zjutraj, ko sem se malo čez pet spravil iz postelje. Ko sem prišel v klet me je presenetilo kake tri centimetre vode, ki je pokrivala celotno klet. Torej, tura odpade, reševalna akcija se začenja. Dve uri smo moška populacija z vsemi sredstvi spravljali vodo iz kleti. Ob 7ih pa smo spoznali, da je to to in da nadaljnja intervencija ni več potrebna. 

p.s.:Kakšne pretirane škode ni bilo, imamo pa brezhibno pomite kletne prostore... 

Torej, drug poskus.

Pred Merkatorjem se natlačimo v mojo črno raketo in čez mejo do prelaza Sella Nevea. Od tam po gozdni cesti do planine Pecol. Po poti smo srečevali italjanske skavte, ki so težko opremljeni s krpljam hodili po popolnoma trdi cesti ( nekaj se jim je udiral...:))

 Gospoda Sušnik in Kastelic

 Od planine dalje se je smučina z mnogo zavoji vila proti sedlu med vrhovoma Curtissonse in Montaža. To sedlo je postalo tudi naš cilj. Vsak svoj tempo (Matej je imel tempo, Tjaša mu je sledila, midva s Petrom pa sva se pač premikala) Temperature so se močno dvignile, sneg je postajal vse bolj južen, jaz pa žejen. Zadnji višinski metri so se sploh vlekli.

Spet zanimiv pojav, stres pred spustom. Tokrat so bili na našo srečo kar ugodni pogoji. Tudi če si padel, si končal v pol metra mehkega južnega snega. Slik s spusta hvalabogu ni, saj ne morem delati dveh stvari hkrati (boriti se za življenje in slikati).
Ko smo sedeli na soncu pri Aljažu v Mojstrani smo se muzali o tej turi presežkov. Jutranja poplava, Tjaša po 11ih letih prvič na smučah, Peter prvič s tako dolgimi smučami, Matej je bi dan prej na Kredarici.
Tam se je zaključil moj tretji turni smuk.
p.s.:
Tjaša je tako kvalitetno ožuljena, da že nekaj dni hodi naokoli v natikačih. Petru se je povrnila volja do hrane, ki jo je izgubil nekje pri vzponu.Jaz pa se lahko samo strinjam z Matejevim geslom "Večkrat bo treba jt".

Feldseekopf- turni smuk

Kraj z zafu...imenom in prima klanci. 

Torej, nekako mi je uspelo prepričati Joži, da me je vzela s sabo na turni smuk. Za cilj si je izbrala Feldeseekopf v okolici Malnitza, uro in pol vožnje iz naših krajev. 

Posledica zgodnjega prihoda na izhodišče ture je bila, da taxi, ki te drugače zapelje prvih šest kilometrov ceste, do letnega parkirišča in vrha sankališča, še ni vozil. Tako nas je čakalo nabijanje kilometrov po trdi podlagi, taxi pa nas je ujel tik pod vrhom sankališča. Smo pa bili vrhunsko ogreti za hojo po terenu. 

 Naša pot se je po nedotaknjeni strmini vila do sedla, in poskušali smo ujeti idealno linijo hoje. To je uspevalo Roku, ki je kot izkušen GV delil svoje znanje o hoji z nami. Nekaj drobnih trikov za katere bi jaz potreboval nekaj let, da bi se jim približal s poskušanjem. Skratka, velika pomoč pri obračanju v večji naklonini.

 Snežne razmere so se menjavale od metra do metra, prav tako pa nam je baza oblačnosti nagajala z difuzno svetlobo, ki je precej popestrila sam spust v dolino.

Na sedlu nam je zavetje nudil bivak, tako da smo doživeli čisto udobje zavetja pred vetrom in mrazom.

 

 Zame, bloškemu smučarju, je največ preglavic povzročil spust in pomanjkanje smučarske kondicije. Par zavojev, dihanje, razgled naokoli, iskanje smučine predvoznikov v difuzni svetlobi, nekaj zavojev, dihanje...

Skratka, super tura.

Zaključila se je v koči ob parkirišču, v pravem hribovskem ambijentu, ob odprtem ognjišču s pivom, ki je meni povrnil dar govora, ki sem ga izgubil, ko smo začeli smučati. Tako se je zaključila moja druga (če seveda šteje dričanje iz Blejske koče) turnosmučarska tura. 

Slike so last Zalokar and Repinc family, več o turi pa  na Rokovi strani:

www.vertical-adventures.si

Prednovoletni Bohinj

Zadnji teden leta sem bil frej. Skoraj cel teden. Pet dni, to je delavni teden in prav toliko dni sem bil odsoten iz službe. Najprej sva skočila v Begunjsko Vrtačo plezati Lenuhovo (ja, vem, ime je super). Ker je bila gužva na vstopu sva  se lotila desne varijante, ki je popestrila z malo drytoolinga in spust v grapo ob pomoči vrvi. Se nama pa ni bilo treba drenjati v klasiki. Popoldne premik v Bohinj, kjer je Tjaša staknila verjetno zadnji prosti apartma v gorskem svetu. Postal je najino izhodišče za potepanja. Prvi poizkus je bil Črtov graben v Vojah. Dobro naložena in po kaki uri hoje sva spoznala, da je led pač pretanek. Dobro naložena, po uri hoje nazaj do avta. Popoldne sva se umikala ratrakom na Kobli, kjer sem se privajal na smuči.

naslednji dan pa v severno steno Črne prsti (od tod so tudi slike). Izbrala sva si lepo smer, z dosti dostopa, in sestop po sosednji smeri. Razmere so bile več kot odlične. Škripavček, srednje naklonine. Na vrhu pa sonček in golo južno pobočje.

Zvečer sva se podala voščiti Srečno Novo na Komno, kjer so silvestrovali prijatelji. Sarpentinam se je naša družba postavila po robu s pelinkovcem in žganico, tako da sam dostop niti ni bil mukotrpen. Sem bil pa zagotovo zadnji, ki je lani prišel na Komno v supergih...
Nočni sestop nam je popestrila Nastja, ki je takoj, ko je zvedela, da smo odšli dol, odlutala v temno zimsko noč, izkoč nas in Cefota, ki jo je odpeljal domov. Bila je najdena okrog četrte ure zjutraj.
Na novega leta dan pa precej na IZI. Savna, voda, spanje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Pusi, Sisi, Softič...

Torej, snežne razmere niso obetale, da bo tradicionalni, prednovoletni, kondicijski vzpon na  Kredarico uspel, zato smo ponovno postavili alternativo, z našim telovadbenim , tradicionalnim, prednovoletnim, kondicijskim, Bežkorojstnodnevnim, pohodom Softičev, Pusijev, Sisijev.(Ker je nazivov pohodnikov manj kot udeležencev, vas prosim, če si te pridevke udeleženci čim hitreje porazdelite)