Curtissons-Sella Nevea

Da bo dan zanimiv sem spoznal že zjutraj, ko sem se malo čez pet spravil iz postelje. Ko sem prišel v klet me je presenetilo kake tri centimetre vode, ki je pokrivala celotno klet. Torej, tura odpade, reševalna akcija se začenja. Dve uri smo moška populacija z vsemi sredstvi spravljali vodo iz kleti. Ob 7ih pa smo spoznali, da je to to in da nadaljnja intervencija ni več potrebna. 

p.s.:Kakšne pretirane škode ni bilo, imamo pa brezhibno pomite kletne prostore... 

Torej, drug poskus.

Pred Merkatorjem se natlačimo v mojo črno raketo in čez mejo do prelaza Sella Nevea. Od tam po gozdni cesti do planine Pecol. Po poti smo srečevali italjanske skavte, ki so težko opremljeni s krpljam hodili po popolnoma trdi cesti ( nekaj se jim je udiral...:))

 Gospoda Sušnik in Kastelic

 Od planine dalje se je smučina z mnogo zavoji vila proti sedlu med vrhovoma Curtissonse in Montaža. To sedlo je postalo tudi naš cilj. Vsak svoj tempo (Matej je imel tempo, Tjaša mu je sledila, midva s Petrom pa sva se pač premikala) Temperature so se močno dvignile, sneg je postajal vse bolj južen, jaz pa žejen. Zadnji višinski metri so se sploh vlekli.

Spet zanimiv pojav, stres pred spustom. Tokrat so bili na našo srečo kar ugodni pogoji. Tudi če si padel, si končal v pol metra mehkega južnega snega. Slik s spusta hvalabogu ni, saj ne morem delati dveh stvari hkrati (boriti se za življenje in slikati).
Ko smo sedeli na soncu pri Aljažu v Mojstrani smo se muzali o tej turi presežkov. Jutranja poplava, Tjaša po 11ih letih prvič na smučah, Peter prvič s tako dolgimi smučami, Matej je bi dan prej na Kredarici.
Tam se je zaključil moj tretji turni smuk.
p.s.:
Tjaša je tako kvalitetno ožuljena, da že nekaj dni hodi naokoli v natikačih. Petru se je povrnila volja do hrane, ki jo je izgubil nekje pri vzponu.Jaz pa se lahko samo strinjam z Matejevim geslom "Večkrat bo treba jt".