Skok v Črni Kal. Ponovno familija Kastelic in midva s Tjašo. Vreme je bilo prelepo jesensko, jaz pa rahlo revež od prejšnjega večera, ko je govorilo mlado vino. Torej, vozila je Tjaša, saj se nisem počutil najbolje. Sreča zame, da je dostopa do smeri tako malo, saj drugače res ne vem, kaj bi naredil. Čez celotno dopoldne mi je nekako uspelo popiti liter vode in pojesti precej suh sendvič.
Naši plezalci prihajajo počasi v formo, celo mala Živa se začenja zanimati za bolderje. Jasno, s kolesarsko čelado na glavi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar