Kobariški Stol s Stezosledci

Društvo Stezosledcev je za svoje osnovnošolske člane pripravilo planinski tabor. Za pomoč pri izvedbi tabora so prosili izkušeno taborniško in planinsko vodnico Evo.  No, glede stanja letos, so tokrat dobili še bonus. Pridružil sem se jim še jaz. ;)

Prvi dan smo jim pripravili športno plezanje v plezališču Nadiža. No, o tem plezališču res ne morem povedati kaj lepega. Visel sem v eni nepretežki  štirki in se čudil, kaj je narobe z mano.

Budno oko vodstva tabora..."Kaj delajo z našimi otroci..."

Večerno kurjenje ognja in kazanje hrbta prve dni...

Sicer pa so bile noči neverjetno tople in prijazne. Če seveda odštejemo eno vrsto mušice, podle pasme, ki je znala prav kvalitetno gristi.

No, sledil je odhod na dvodnevno turo, s ciljem na Kobariškem Stolu. Kot zanimivost naj povem, da gre za uradno najdaljši greben v Sloveniji, meri okrog 35km.

Bili smo rahlo naloženi...

No, ko smo se dvignili na greben, je pot postala bolj zanimiva. Trave in razgledi so bili krasni.

Cilj za prvi dan je bil bivak na Hleku. Namestili smo se na mehki travi v okolici, saj bivak nudi dom družini polhov, ki ima ponoči precej pester družaben program.

Pojedli smo kup ene hrane in polegli v travo. Jutro je bilo kmalu tu.

Prebujanja...

Najboljši pod klopcami...

Dogovarjanje z lokalci za sveže mleko....Prvi poskus neuspešen...

Jutro očitno ni najboljši del dneva ....prvič...

... in drugič...

"Poglej, pa gre mleko za čokolino...."

Mi pa dalje proti Stolu.

Obiskali smo planino Bošco, kjer smo dopolnili svoje zaloge vode...

Zelenkovo budno oko je čuvalo naše nahrbtnike...

Razdelili smo se v dve skupini. Ta je naša "tahitra".

Pogled na naše šotorišče ob Nadiži.

In vrh!

Jasno se greben nadaljuje še naprej.

Vodstvo grupe. Tratko in moja malenkost.

Skupinska...

No, med sestopom so nas ujeli še ostali.

Evo nas...

Sestop je bil v zgornjem delu še zanimiv.

No, ko pa smo naenkrat prišli do ceste, se je stvar rahlo zakomplicirala. Počasen spust, brez sence in makadamska cesta z enakomernim naklonom.

Vsaka senca je bila vredna zlata.

Večerni program, ni več kazanja hrbta ognju. Očiten napredek.

Tkalsko- frizerski izpadi.

Nekdo se je postaral...:) Mislim, polepšal...:)

Vem, kam se bo zahajalo na ture v bodočnosti...

"Ko sem bil še mali...." Grega v akciji pripovedovanja zgodb.

Taborni ogenj za konec.
p.s. Hvala vodstvu za mehurčke. Namenjeni naj bi bili uporabi namesto kreganja, vendar pa imam občutek, da jih v ta namen ne bom uporabljal. Morali bi videti voznike v vozilih za nama, ko sva se peljala s tabora in skozi spuščena stekla spuščala milne mehurčke.