Za konec feratarske sezone smo si pustili sladkorček. V Železni Kapli (Bad Eisenkappel), na turški zapori nad potokom Bela, na pobočju Božičevega vrha so uredili eno od najtežjih ferat daleč naokoli. Ocena je PP6, oziroma D-E, po avstrijskih ocenah. Po domače, precej se je potrebno potruditi.
Že prvih nekaj metrov ti dajo vedeti, kakšen značaj ima pot. Iz nanosov mivke ob reki, stopimo naravnost v skalo.
Med posameznimi deli se najdejo kraji, kjer se da počivati. Pot je povsod dobro zavarovana in vzdrževana.
Kmalu postane vse bolj strmo. Roke postanejo utrujene in kmalu začneš iskati rešitev kako bi težo prenesel z rok.
Travnati deli in police so prav tako zavarovani z jeklenico. Ti deli so objektivno najbolj nevarni, saj kamenje, ki ga sprožimo tu, pade naravnost na ljudi za nami.
Včasih se je potrebno kar dobro stegniti, da lahko pripnemo samovarovalni sistem.
Nisem slikal samo jaz...
Samo prepenjanje vzame kar precej moči.
Prvi resni del je za nami, pred nami pa finale.
Akrobacije...:)
Počitek, zbereš moči in akcija.
Počitek za jeklenico. Postane celo udobno.
Vili je že čez detajl.
Boj na jeklenici..
Premikanje vponk postane zelo zamudna.
Najlepši del.
Pod budnim očesom!
Tako nekako pa zgleda vrh. Tu je razgledna točka. Od tod se sestopi na parkirišče. Moram pripomniti, da je sestop tudi opremljen z jeklenicami. In je tako, čisto mimo grede, bolj zahteven kot katera koli zavarovana planinska pot pri nas.
P.S. :
Za vse, ki jih zanima kaj več:
... drugače pa moram pot kar pohvaliti. Lahko bi celo rekel, da se je brez samovarovalnega sistema in dodatne popkovine res nebi loteval. Drugače pa imam še nekaj idej, za drugo leto, morda celo za kako oceno bolj zahtevno...
